ZAKOPANINE



Vedno sem mislila, da nekje znotraj mene je ena ostra jaz, ki ko bo v vesolju kliknil over dose in bom zdrsnila čez rob črne luknje, ki me je že vsaj 4x posrkala vase, da sem se v vakuumu vsakič težje našla, ker presneto, da tam, ko misliš, da zadeneš dno in misliš, da nižje res ne moreš več pasti, je vse skupaj samo navidezno res, ker v pravi resnici ima dno pomično dno in če imaš srečo, spoznaš lahko zelo veliko levelov znotraj enega desetletja. 

In tista ostra jaz, ki bi nekega dne znorela, zmetala iz sebe par košev grdih besed, metala stvari v fris in po možnosti zgrešila rdečo nit, medtem, ko bi streljala v tarčo, a ko pride to točke, ko nekdo še ta oseminpetdesetkrat zabluzi, ko iz ne vem več katerega potrpljenja, ker mojega je že davno zmanjkalo, dobi osmo novo tretjo priložnost in ko spet gredo besede čez mejo in dejanja v tri krasne, kar pomeni, da jih ni, ker pač izginjanje je veliko lažje od pogovora iz oči v oči. Zdaj vem zakaj obstajajo različni kontinenti. Če se ne želiš pogovoriti, se pač umakneš na drug kontinent in stvar je dejansko delovala dokler ni prišla  globalizacija in vse pokvarila, ker nadležno je, ko se ti človek s drugega konca planeta virtualno naslika v dnevni sobi.

Ampak ne. Nocoj se je dokazalo, da take ostre jaz v meni ni. Sem samo jaz, ki pove svoje in mirno odide. Če je dramatičnosti trenutka primerno, se včasih zjoka, ker hlipanje da besedam eno tako piko na i, da se jih potem bolj zapomni, tudi če lekcija ni trajna. Je pa res, da sem zaloputnila vrata. Škoda, ker določeni prsti niso ostali med tečaji, ampak ni potrebno, ker mislim, da je povedno zadelo bolj, kot če bi bila vrata. Itak, virtualna vrata so vredna za en drek, ker nikoli ne bi izpadlo tako Elizabeth Taylorsko, če npr nekoga postaviš pred vrata svojega Fejsbuk profila kot, če to narediš v živo in pred pričami.

Nisem se pa raztreščila. In tudi ne počutim se, da bi me vrglo ob dno. Verjetno bo to zaradi nečesa, kar čutim, da visi v zraku in zaradi tulipanov. Rumeni, z rdečimi lisami so mi res noro lepi.




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več