POTIČARSKA ODISEJADA

Teden je bil poln maksimumov in minusov in res se na razumem, kako lahko tako prežvečim in prebavim maksimume in se zataknem ravno za en kretenski minus. 

Bršljan na lovorikah zmage duha nad telesom, me je nehal špikati v nogah in v kosteh in mislim, da je moja medenica zdaj za eno kostno številko večja in tudi ostale kosti so se ponovno postavile na svoje mesto in zdaj že oprezam za naslednjim, ker nisem fasala niti enega črnega nohta in to je pedikurni dosežek . Po dveh letih konstantno črnih nohtov in ko sem jih končno le spravila spet do »hura sandali« stanje, sem take tudi obdržala. 

Razdalje so res kot droga in še vedno ne morem verjeti, da po treh letih spodletelih poskusov oz beri zvitih gležnjev, natrganih mišic in črnih nohtov, mi kar uspe in to že spomladi. Hec je v tem, da sem iz sebe naredila neke vrste vampirskega tekača, ki ga moti dnevna svetloba in ugotavlja, da raje teče ponoči, ker nekako v temi so klanci krajši in če imam srečo z vremenom, so zvezde fenomenalne in videti utrinek ob pol petih zjutraj, je uhuhu tudi, če potem pokvarim željo in zdaj, ko vidim kakšen njihov učinek izdihovanja v klanec, bom definitivno v Ž klanec zdaj manj preklinjala.  

Veliki finale tedenskih maksimumov, ki so bili majhni in sočni, mi je včeraj dobesedno na koncu dneva uprizoril Dalajlama, ki je naš vrhovni poveljnik in med turbo naspidiranimi prodajniškimi strateškimi usmeritvami, ima vsake toliko kakšen globok poduhovljen izpad, kjer človek kar malo ostrmi, ker nekako res ne pričakuje, da je to v njem. 

Skratka za konec dneva, ko sem se jaz pakirala za domov in ko se je on pakiral za domov, mi ob odhajanju pride povedat, da sem bila pohvaljena in meni skozi misli najprej pade, pa pišuka kdo mu je povedal, da imamo cenjenega kupca, ki je tako zadovoljen z našo storitvijo, da nam grozi z odvetnikom, če si drznemo poslati še eno prošnjo za spremembo tehnične specifikacije in glede na dogodke zadnjih štirih mesecev, je bil slovar francoskega jezika dopolnjen z novo besedo in po novem sta moje ime in priimek sinonim za čir na želodcu, ker prikaz mojega imena v njihovem inboxu, je pomenilo slabo novico in moja vsa moja nadaljnja elektronska in telefonska prikazovanja so bila samo še stopnjevanje oz praktičen prikaz, kako slaba novica lahko postane samo še slabša in zdaj nočejo niti vedeti, da še obstajam, ker to bo pomenilo, da problemov ni, tudi, če so in to mi je malo šlo do živega … Ampak ne, Dalajlama mi je dejansko želel povedati, da sem bila pohvaljena v neki drugi vojni. Moram zapisati, da ne bom slučajno pozabila, ker to da mi je Dalajlama prišel to povedat osebno, ko nas ta plavih uradnikih ovratnikov, dejansko v svoji hitrosti življenja pretežno niti ne vidi, je kot da npr zadeneš na brez-denarnem lotu. Verjetno bi bilo nevljudno, če bi mu rekla, da mi da to na pisno … Mi je pa mogoče zdaj malo bolj svetlo, zakaj je Velikoroki, ki je filter med mojim delom in Dalajlamo in je verjetno edini  izmed oddelčnih poglavarjev, ki ga Dalajlama zares posluša in upošteva njegovo menje, zadnjič tako nekako nekaj kot, da bi nekaj bilo in imela sem tak občutek, da je nekaj bilo med vrsticami in potem mi je še  sedmi čut povedal, da je res moralo nekaj biti, kar je vplivalo na nekaj drugega, ker presneto, da zdaj ga pa že poznam toliko, da prepoznam različne tone v njegovem glasu in kdaj njegove kretnje pravijo, da je nekaj za bregom in očitno so do njega prišle govorice z drugega brega in zdaj moj sedmi čut pravi ta osmemu, naj bo pripravljena na vse, ampak ne pred torkom, ker so prazniki. 

Trenutno teče eksperimentalno potičenje, v izvedbi, da ne štejem več kolikokrat in nočem in nočem sprejeti dejstva, da genetsko gledano, lahko spadamv tisto slovensko populacijo, ki ji potica pač ne uspe. V nizu neuspešnih poskusov, kjer sem menjala recepte, si sposojala pol profesionalne pekače, grela moko, čarala z orehi in bi poklicala sestro Vendelino, če  le imela help desk, z reklamacijo, da moja potica po njenem receptu ne izpade tako, kot njena na sliki, sem prišla do točke, ko že zadenem okus, le izgled je naravna katastrofa. Danes sva jaz in moje testo gostovala v spodnjem nadstropju, kjer imajo mešalnik za testo in iz preventive sem se odpovedala uničevanju orehov, ker ni tako lahko nabrati, stolči in izbrati jedrca in zdaj testiram spremembo delovnega procesa z šparovnim nadevom z rožiči in z makom in če bom danes zadela izgled in bo okus zanič, bom od zdaj naprej za ta velike praznike pekla samo še burek. Trenutek potica oz burek resnice bo čez natanko 8 minut.

Me pa zapremej žre tisti minus in ne morem verjeti, kako sem lahko tako naivna, kako sem lahko butasta, da … Če je treba, sem odlična slika na steni, moj podoba je upodobljena v času naivizma in odraža trden karakter, a preveč na mehko kuhano vsebino in bež odločitve.  Pri nekaterih ljudeh očitno ne moreš iti mimo, potem se še vračajo in na koncu sam ne moreš oditi. Karmatično lepilo, ko se ti ljudje prilepijo za prste. Pišuka zakaj? Rojenica in Sojenica sta v mojem rojstnem letu nekaj kapitalno pomešali.

Jutri sledi operacija čemažev pesto in pirhi. Ko te čisto zmede in ne veš kaj bi, je dobro kaj prebarvati in vonj po česnu in pol kile naribanega parmezana delujeta homeopatsko. Mogoče se pa utegne od kje prikazati moj razum, ker v nizu nerazumnih življenjskih situacij, ga že malo pogrešam. Samo en »če« ostaja odprt in tudi vem komu pripada in tudi vem, ga bom gladko spremenila v »da«, če bo treba.

Ker je kot ta rumena rozina v nadevu. In ena žlica ruma za dišanje. Ljudje, ki napolnejo prostor, tudi če so čisto tiho in samo sedijo za mizo.