VEČER PRED VSTAJENJEM

Milina je igrati na tipke, stuširan, z umitimi lasmi, sveže preoblečen v pred-pižamo in poslušati Coldplaye potem, ko si se do sitega najedel potice, ki je presegla vsa pričakovanja in ni samo okus in je tudi izgled nadpovprečen. Prebivalci naše bajte me sprašujejo kaj je moj doping in jaz pravim, da sem se tokrat vzdržala srkanju ruma v času priprave.

Ok, v to se ne bomo vtikali, da je fila zelo krhka in moraš kos potice pojesti zelo na hitro, ker nadev je bolj mokast kot moker in ni šans, da se boš v kuhinji izgubil, ker v vseh primerih puščaš nadev in to je dobro, ker najdeš sled, ki te vodi nazaj po še en kos potice in to je moj prvi uspeh na dolgi in naporni potičarski poti, kjer nisem in nisem našla rešitve na vprašanje, zakaj mi kokosova uspe, orehova je pa vsakič posebej nov level polomije, ki ni sicer končala v pomijah, ker so v njej same dobre sestavine in bi bilo škoda, a res  ni bila pa zbujalec apetita na prvi pogled in si moral verjeti v njeno dobro oz okusno srce preden si prvič zagrizel. Saj potem je šlo vsak kos lažje.

Ljudje, ki so kot naključno obiskovalci, bili prisiljeni jesti moj izdelek, so ne pogosto spraševali, če nisem mogoče failia recept in sem brala naslov potica, a vsebina je bil marmorni šarkelj. Zdaj vem, da je skrivnost v testu in to dokazuje, da je včasih prav, da poslušaš, kaj ti pravijo drugi in ne rineš z glavo v testo in če bi to verjela že 7 poizkusov prej, bi se me zmleti orehi manj bali. Vsakič, ko me zagledajo, jih strese: »Spet smo se dali zmleti zaman.«

Ne glede na vse, se zmazkasti sindrom očitno seli po kuhinji in so jo tokrat nasrkali pirhi. V tistem, kar sem mislila, da so barve za marmoriziranje, s katerimi sem leto nazaj požela veliko občudovanja nad mojimi likovnimi sposobnostmi, je bila druga šarža in za povrh je v paketu manjkala  bisernata prevleka, ki je nujna za piko na i. Na koncu sem spacala 20 komadov spackanih jajc, ki se tudi po treh urah niso nehale lepiti za prste in nameček sem na slikici našla čisto pravega koloradskega hrošča. Kdo npr da koloradskega hrošča na nalepke za na pirhe? Treba je priznati, da so menja deljena in pod to streho se nahaja struja ljudi, ki trdi, da je to pikapolonica. Če je to res, kam je potem dala pike? Da ne omenjam, da je vsaj modno zmedena, ker letos so pike in.

Ker Velika noč ni velika noč brez kulinaričnih presežkov, sva s Prestolonaslednikovo boljšo polovico sprocesirali še dve ta veliki Mercatorjevi vrečki čemaža in ga predali v čemažev namaz s parmezanom in orehi in v izvedbo namaza s konopljinim oljem. Priznam, vmes sem čisto obupala, ker seseckati goro čemaža na palični mešalnik je kot, da kidaš kup peska s čajno žličko in je kazalo, da se bom preseckala skozi šele do naslednjega Božiča in mislim, da imam na palcu žulj od pritiskanja na gum melji hitreje in mislim, da za letos sem klopi free, ker ni šans, da se klopi prebijejo skozi vonj po čemažu, ki je očitno trajen, ker tudi po intenzivnem spiranju, pomivanju posode, post čemaževemu čiščenju kuhinje, ker če npr malo spustiš koncentracijo in ti palični mešalnih malo zagre, imaš seseckan čemaž povsod in tudi po ploščicah, kjer ga lepo s kruhom dol pomažeš in krasno je, ker kulinarično eksperimentiranje vedno vodi do čistilnih presežkov, ko se moraš s cunjo za čiščenje spraviti na mesta, kamor si bil prepričan, da ostanki hrane ne morejo. In če že spucaš kuhinjo, potem so dnevna, wc in kopalnica čisto blizu … in če že na podstrešju nimaš poštimanih stvari, se po tradiciji spodobi, da mora pa bajta sijati.

Vsi veliki zmagovalci na koncu obležijo na kavču. Vstajenje z njega, je potem globoko osebno doživetje praznika, ki bo sledil jutri. Ni nujno, da ga bom zmogla.