ŠTOPARSKI VODNIK PO VESOLJU

Včasih se zaradi horizontalne postavitve, v oblinah pojemajoče lune, na levo stran nebesnega svoda, kjer je koncentracija zvezd, zaradi njenega odseva, videti blažja, spet spremeni čas in vesolje ti da priložnost, da se vrneš par let nazaj in nekaj dokončaš in s tem zaključiš en »kaj če bi … «, a nisi, ker si po pravici povedano nisi upal. Takrat je bil tvoj izgovor, da je vse skupaj prezgodaj, preveč na hitro, a  bistvu 75% tebe bi, a si preostalih 35% res ni upalo, ker niti ne vem točno zakaj ne, a verjetno zaradi tistih predstav, ki so se mi vcepile pred oči, da kako morajo stvari na koncu izpasti, da so prav in potem čez leta ugotoviš, da ni pravila in je prav samo tisto, kar iskreno občutiš.

Saj potem, ko tisti trenutki minejo, druga vprašanja pobijejo tista kaj če bi vprašanja. Z menjanjem koledarjev občutki postanejo bolj bledi in edino na spomine lahko se še zaneseš, a se včasih tako na vsake toliko zalotiš, ko ujameš v nosnice en vonj po ravno taki mešanici mlade trave in jablan v visokem cvetenju in se ti pred očmi zavrti tisti film, kjer bi a ne bi in na koncu se malo vprašaš, če so to res tvoji spomini, ker ko enkrat padeš v nek ritem življenja, ki ima en kup enih rokov trajanja, Braillov paralelni svet, kjer manj poslušaš in vidiš in moraš najti pot skozi temo zgolj po dotiku, prične izgubljati na moči.  

No, potem nekega večera dobiš štop za vožnjo nazaj v času. 

Mogoče je krivo to, da so pričeli še divji kostanji in se od vonja glicinij lahko zgolj smo mimohodno čisto zadeneš, če ne paziš, da ne vdihneš preveč naenkrat. Je pa dobro, ker si potem več upaš in veliko manj misliš. Edino to veš, da priložnosti za popravljanje kaj če bi, ne vračajo 2x in zato zapreš oči in skočiš ...

 Zdaj bom lahko mirno umrla v misli, da sem svoji preteklosti pomagala, ko se je odločalo o njeni prihodnosti in zraven ni bilo nič tistega grenkega, kar sem mislila, da se je zažrlo vame in ne bo šlo več ven. Malo noro, a srečno. Usekano, a je delovalo. Verjetno ne bom več ista, a ko bomo zamenjali še par koledarjev, vem da mi še vedno ne bo žal. In če torki in srede niso lepši zaradi butastega režanja se sama sebi, potem ne vem kaj je. Saj ni, da ne živim tudi s posledicami, ko potem, ko sem doživela in izživela navdih za spomladansko pomivanje 24 oken, ki se še vmesno odpirajo, moram nekam pospraviti še vse, kar me je spomnilo na takrat in na barve, glasove in na kresnice, a vem, da bo lažje, ko bom jaz tu, moja preteklost pa na neki drugi celini.

Mi je to, da je preteklost poiskala mojo ramo, za ji biti ob strani, ko se je odločalo o njeni prihodnosti, ko jo je bilo strah in je mogoče za malenkost kaj obžalovala, bilo kot, da je ta ene par dni bil mir na zemlji in svet ni počel drugega, kot občudoval, kako se je vsako jutro zbudil bolj lep, bolj pisan in bolj zelen, kot je šel spat zvečer. 

Čas se ustavi, ko trava prvič v letu zavalovi v vetru in na koncu ugotoviš, da je toliko tega, ki ti je jedlo spanec čisto navadna regratova lučka. V nekem trenutku jo lahko sam odpihneš. To je tvoj odgovor na vprašanja, ki se takrat niso hotela nehati.   

 

Ko mi je v trenutku iskrenosti zaradi svojega strahu pred tem, če bo zmogla in kaj bo, če ne bo, rekla, da ni treba, da ji zaradi tistega, kar očitno ji je takrat obležalo v njeni slabi vesti, želim slabo, ker tja kamor zdaj gre so temperature zelo visoke, ozračje vlažno, muhe krvosesne, kače strupene in pajki mesojedi, a ni tako, da je v življenju res to, da se kar daš vrača? In jaz in moja vsemogočna mehkoba duha sta zdaj pomagala, da je moja preteklost dobila vozovnico za v vice na zemlji. Kaj hočemo, kozmetična industrija je naredila svoje. Tudi mi rablji oz spremljevalci duš na poti, kjer se odloča njihova usoda, imamo lahko tople dlani, mehko zaobljene robove, medeno kožo in nežno dušo. 

Zdaj se v homeopatski teoriji vračam v svoj svet, kjer se z mojim najboljšim približkom vtričkanja ob popoldnevih poskušam raztresti, ker mi malo preveč bleščijo težave in njihovi roki in za 5 sekund vsako jutro ob pol šestih vonjam viola španski bezeg in ugotavljam, da pomaga, tudi če mi v glavi še kar odmevajo nežno modri irisi na repeat.