DEŽEVJE



Včasih je dobro, da se pustiš dobro namočiti. Tako, da čutiš, da se ti med lasmi spuščajo na začetku še mali in prisrčni potočki, ki te žgečkajo medtem, ko se stekajo naprej dol po vratu naravnost za ovratnik majice, ki ne nepremočljiva, ker res nisi mislil, da se bo ravno med večernim pesjanskim relijem za prmej zilo kot počenega škafa in to tri kilometre stran ob bajte, kjer ni ne zavetja in ne mesta za vedrenje. Tisti drobni in prisrčni potočki nehajo biti prisrčni, ko jim veter da korajžo, da pričnejo uletavati nekontrolirano iz vseh smeri in če ujameš vetrni val naravnost v nos, imaš občutek, da se utapljaš na suhem in potem še pesjanar na drevesu zavoha eno mokro ptico in se svoji ljubezni do vseh živalskih bitij, ki se jih da preganjati, odloči, da bo poletel tja gor in jo od blizu povohal in ker ne more, ker si ti privezan na konec njegovega povodca, oba končata v največji in najbolj blatni luži v državi. Saj ni, da človek z vodo v čevljih ne razmišlja bolj ustvarjalno in da nima boljših prebliskov, ker nekaj čarobnega mora biti med žmokanju mokrih štumfov med prsti in navdihom. Tudi takih, ki imajo potem škodljive posledice, kjer si s tem, kar izrečeš, napišeš ali včasih samo pomisliš, sam sebi kontaminiraš okolje in se potem vlečeš ven in se poskušaš pretvarjati, da te vse skupaj nič ne gane in ti ni zlezlo pod kožo. Tri dni potem ne gre drugače kot, da samookolicana fatalna rama mehke opore sama poje dol, kar si je skuhala. Je kot, da bi bilo v šmornu narezano malo preveč močne čebule, je pa dobro to, ker so izvirni in metaforični nalivi tega tedna končali v vsaj treh ta zaresnih mavricah in v eni popolni jutranji rosi, ki se je v mikrobnih steklenih kapljicah držala tik na konici ostrine mlade trave. To je metaforično kot, da bi bila jaz. Vedno mislim, da bom ostra in na koncu ostanem samo trava, kamor je mogoče položiti svojo glavo, da se odpočije, ker še znam pobožati tako, da preženem temne misli in samo rukola v solati z olivnim oljem zna biti lepša od tega, kar sem si jaz v stanju izmisliti, da strah pred jutri za nekaj ur izgine. In zdaj vem. Nekatere stvari se bodo zdaj dopolnile. Tako ali tako. In potem bom živela dalje. 



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več