1002

Je moja nova srečna številka in ugotavljam tudi, da me imajo 13ice rade. Kar precej datumskih zaznamkov se je pričelo in tudi končalo na 13, so pa spomini ostali in ti so lepi. Seveda potem, ko so nehali boleti in ko  mi žulji obrusili pete, da so mi krvavele pete in sem imela nize črnih nohtov na nogah, ker je bilo treba kopati v blatno in globoko, da sem spet našla pot pod sonce. V bistvu ne bom rekla, da sem se izkopala, ker sem se iztekla. Ker teči pričneš zato, ker je moderno ali pa zato, ker ne veš več, kako bi se pobral iz neke čudne otopelosti nazaj na noge in živel dalje.

Danes je padel mit in moj prva 21ka je obkljukana in moj od sonca ožgan nos tudi, če ga dejansko sploh ni bilo na spregled in me je na štartu kar fejst zeblo, je vreden toliko kot ena olimpijska kolajna. Potem, ko sem cel teden psihirala vse naokrog in preklinjala zakaj se mi je bilo treba decembra prijaviti in ker itak morava s Športnico vsake toliko usekati en športni izziv, kjer ne veva točno kam se spuščava, kot so bile na primer par let nazaj trojke, ko sva nekako spregledali, da je sestavni del teka prekrasen 4km vzpon na Golovec. Ampak sva oz smo, ker je bila z nama še ena in ko smo prilezle, ker tisto, kar smo tja gor delale z nogami bi bilo težko tek, smo dohitele eno precej starejšo gospo, ki ji je na majici pisalo Dom upokojencev Polzela.

Skratka 1. Istriski maraton je zadnje tri tedne top 1 na seznamu »Le kaj mi je bilo tega treba« in so mi po vseh principih ne-tekaških treningov zmanjkali trije tedni, kjer sem svoj resni namen udejanila prvič na prvi januar in potem glancala domače klance, ker drugačne ceste pri nas ni in ko sem že mislila, da mi kar gre, mi enega jutra ustavi en gospod z avtom in me vpraša: »Posluš, a ti trimčkaš, ali te je kam za peljat?«

Za veliki finale, ko bi mojo formo morala stopnjevati, sem fasla še sinusni vpad grevrile v možgane, ki se je odločila, da mi bo res pospravila vso nesnago iz lobanje in sem v ta »basic« klanec hropla kot dizelska lokomotiva, potem pa izločila toliko gnusno zelene nesnage, da so jo samo Hoferjevi robci prenesli, brez da bi meni  zraven obrniloželodec. Od vsega kar sem pojedla in posnifala, je čudež naredil ingverjev zvarek, kjer naj bi prst ingverja zavrela v 2 litra vode in tisto mlačno popila. No, jaz sem malo narobe razumela in ker je zihr le zihr, sem vzela, olupila in naseckala eno celo korenino in jo zavrela v litru vode in potem me je mlačno skoraj skurilo, me je pa po pol litru zaužitega zvarka tako odprlo, da sem si pri odprtih ustih videla  luč na koncu tunela, skozi črevesje.

Za češnjo na torti psihiranja, da sem zadnje tedne ugriznila malo preveč, kot upam prežvečiti oz naenkrat preteči, je bil še teden, ko sem lovila roke, barvala stare kipe, na pol hodila v trgovino, spila tisto petkrat premaknjeno kavo tudi, če nisem imela časa, a še vedno sem imela več časa kot pa poguma, da jo prestavim še 6ič, ker nekatera srečanja mi nekako res ne sedejo in ne vem zakaj in zato odlašam in se izgovarjam in ko mi zmanjka izgovorov, le grem in je kar ok, ni pa čisto tisto, ker ko pride vmes preveč časa, se poti ločijo in ljudje spremenijo in ostane vljudnost in pogovor o vremenu, ko vsega ostalega zmanjka. 

Na vrh vsega zapsihiranega in preveč odgriznjenega kot lahko prežvečenega in kar na lepem od nekje obujenega (ta luna bo res močna (spet)), se mi je večer za večerom prikazovala preteklost in to tista preteklost, ki me je pogreznila tako globoko, da sem se morala izteči nazaj na svetlo in padali so pogovori o stvareh, ki sem jih lahko razumela  v 3D, ker so imeli odsev in odmev, kjer manjka samo par cm, da si lahko prostovoljno dokončno zakompliciram življenje, ker ko ima preteklost družino, bi jaz morala biti predpreteklost in bi se name ne smela več spomniti sploh. Je pa tako, da je preteklost še vedno zelo daleč, le kontinent je tokrat za neki kratki čas še isti in čuti se, da ima čas razmišljati o svojem življenju in čeprav nisem bila izbrana za prihodnost, očitno iz nekega, kdo ve kakšnega, razloga rabi moj pogled na stvari, čeprav nekje med vrsticami mogoče lahko razberem »Oprosti«. Ja, saj razumem in v nekem naslednjem življenju, ko bom ena tistih zajebanih bab … To misel sem ob re-snidenju opustila, ker imam občutek, da na koncu dobiš, kar izbereš. Zanimivo je, ker je včasih odpustiti veliko lažje, kot si kadarkoli mislil, čeprav ne pozabiš in še vedno imam oči na hrbtu, tako za vsak primer, če bi kdo hotel v moj notranji prostor, ki ni več odprt za javnost. Razstava je končana in slike smo sneli, se jih pa še spominjam in zadnje dneve bolj intenzivno, kot kdaj prej.

In seveda mora na večer pred, preteklosti odpreti neke stvari, ki niso take, da ne bi več bolele in si misliš, da kjer je njegov bik, naj gre še štrik in na koncu po pravici poveš, kar bi raje skril in se delal, da te ne gane in je to res tisto zadnje, kar ti še manjka v psihiranju, da te naslednji dan čaka nekaj, kar je malo več, kot upaš prežvečiti lastnonožno in si misliš, da naj gre vse skupaj v tri krasne jasne in da grem, pa če se imam pri tem utopiti v morju lastnega znoja, ki bo povzročilo cunami v Piranskem zalivu. Tik pred predorom Dekani sem dobila znak iz nebes, da bo še vse dobro in enkrat mi je Leonard že spregovoril. Bil je zadnji večer s preteklostjo. Zelo lep in imam ga konzerviranega v svoji časovni kapsuli.

Ampak zdaj, ko sem premagala sama sebe (zelo veliko je pomagalo, da sem šla izteči preteklost in ko sem na trgu pred štartom videla fantka starega ene tri leta v invalidskem voziček in sta bila pripravljena, da bo mama z njim tekla), imam občutek, da so me naredili čisto od znova in sem tako Van Halen naspidirana, da ne morem zaspati. 

In jutri bom lahko Strastnemu Karieristu rekla, da sem v bistvu naredila cel maraton 42 km, 21 km z avtobusom in 21 km lastnonožno, ker sem v petek res rabila samo še njegovo spominjanje me, na to kaj me čaka v nedeljo …  2:0 zame.