CESTA

Zdaj vem, da šele, ko si sama obujem čevlje in nase navlečem kožo tistega, kar me vedno malo ima, da kako bi bilo, če bi bilo in lahko, da bi mi pa bilo, če bi bilo, ker itak bi bilo lahko samo 1x in nikoli več, ugotovim, da mi ne bi bilo in da mi ni pisano na kožo. Je tako, da so stvari v katere se ne bi mogla spremeniti in kar ne bi mogla postati, tudi za ceno izbirati med nič in vsem na svetu in mislim, da sem pravkar zavestno izbrala nič. Sem pa na lastni koži sprobala 1x in mi je čisto dovolj, da vem, da je nič v tem primeru čisto zadosti, ker imam še ves ostalo in je ostalo iskreno, na pravem mestu, v barvah in v globočini, kjer mi voda ne teče več v grlo.

Ko je ponedeljek in je cesta mirna, ker je večino rednega jutranjega prometa že na podaljšanih praznikih in spet rahlo rosi in je asfalt zaradi Pengova še bolj mehak kot običajno in se nekako poskušam izogibati predpripravljenim žabjim krakom, ki so jih avtomobili pred menoj na fino razmazali mimo belih črt in ker moj želodec ni še dobro sprocesiral zajtrka, poskušam voziti bolj po spominu, kot po pregledu koliko mrtvih žab je še pred mano na tistih preostalih 20 km in je pred mano samo še skoraj cel ponedeljek in traktor vreden cca 80.000 Eur, me iz skoraj jasnega zadene, da mi ni treba ničesar skrivati, ker je že res, da je bilo tako malo nerodno, a je bilo po moje in če daš sam sebe nekomu za darilo, se je res težko lepo zaviti v celofan in zato tudi svojih besed ne bom več. Ker včasih moraš koga zadeti naravnost med oči, da mu potegne. Ker kreteni so lahko včasih dolga leta zamaskirani v čisto navadne ljudi, ki ti lahko pomenijo tudi največ na svetu in šele, ko jih podvržeš eksperimentu, ugotoviš, da imajo slabo srce, ki se pod pritiskom iskrenosti skrči samo vase. Potem po letih mozganja in kuhanja goveje juhe iz kosmatih vprašanj pride eno tako jutro, ko med povoženimi žabami ugotoviš, da ne moreš biti jezen nanje, ker pišuka, da svet v katerem živijo zna biti na dneve precej osamljen in zdaj vem, da tudi sami to vedo in jim je včasih žal. Tudi to zdaj vem, da ne gre podcenjevati tetk v Saxoju, ker na ravnini lahko tako potegnejo, da se kadi za njimi. Enkrat bom taka tetka in to brez obžalovanj, ker sem si privoščila enkrat prekršiti pravila.

In zdaj vem, da obstajajo ljudje, ki jim dolgujem za cel avtomat kave, doživljenjsko. Ker naredijo tisto kar rečejo in jaz nejeverna Micka tega nisem verjela, ker sem že tolikokrat verjela na besedo in potem pognala korenine med čakanjem na dejanja. So besede, kjer še vedno čakam in moje korenine so pravkar pogledale na kopno v Avstraliji, ampak upanje umira zadnje. Ker mogoče se bom morala nekoč opravičiti, da sklepam prehitro … Želim si, da bi si, ker raje pojem ponos za večerjo kot pa pokopljem svoje prepričanje v to, da znam najti, kar je dobrega v človeku in da znam ločiti kaj je tisto, ki je za večno v spominih, kaj gre naravnost v smeti in kaj se še da reciklirati skozi še eno novo priložnost.