PRESNI INTROBOŽIČ

Hm, ali lahko rečeš, da ti Fitnes sodelavec polepša jutro, ko komentira tvoj dnevni izbor oblačil z: »Ti, danes pa izgledaš nekam božično.« 

In to na dan, ko si res z nekim višje duhovnim namenom nadeneš vesele tople rdečkaste tone in nase navežeš najbolj velike, ne prav poceni in lesketajoče še uhane, ki mimogrede so ročno narejeni in vsak uhan vsebuje po dva velika in težka in svetleča se kamna, ki naj bi ta dobro energijo vlekla nase iz zemlje in celotna kombinacija je terjala, da sem šla v klet izkopat točno določene polškornje, ker že tudi temperature in letni čas to zjutraj velevajo … in vse zato, da me ob toplih barvah predvsem ne bi zeblo okoli pasa in da ponovno spravim k sebi tisto svojo neomajno vero, da so ljudje v svojem bistvu dobri, da je to kar ti govorijo iskreno in da bo na koncu še vse dobro. Ja no, saj zdaj, ko sem to še enkrat prebrala, v bistvu je moj cenjeni sodelavec imel čisto prav in sem kot en božični piškot in mogoče bi bilo dobro, da bi se pred odhodom v službo dodatno k vonju sandalovine, še malo s cimetom potresla po glavi.

A ker moj jezik vedno umre zadnji, sem mu nazaj odgovorila da ja, da v petek prižgem tudi lučke in majke mi, da me ima, da bi jih šla izkopat na podstrešje in si jih v petek obesim okoli vratu, ker izziv je izziv in Košarkar je že dobil kos svojega, ker celotna izzvana izvedba je pa šla direkt v pomije.

Da razložim zakulisje vsega tega. 

V službi si z Poliglotko deliva mizo z dvema zelo mladima in simpatičnima sodelavcema, ki sta Košarkar in Fitnes in ki veliko svojega časa namenjata svoji prehrani in rekreaciji in pridno papcata na dve uri in vsak dan skrbno izbereta kaj in kje bosta jedla kosilo in si med sabo delita zdrave prigrizke, ki seveda jih ponudita tudi nama in nekega dne Košarkar prične s  tem, da kaj ko bi jima midve spekli kakšno presno tortico in to se je potem ponavljalo iz tedna v teden dokler me nekega dne ni prijelo, da čakaj malo boš že videl …

Dejansko sem videla jaz. Na guglu približno par milijonov receptov za presne tortice in moj prvi poskus je bila čoko metina izvedba z zelo veliko oreščki in potem še več oreščki in priznam, da dejansko ni bila slaba in ko si jo pojedel dva kosa, si bil tako sit, kot če bi pojedel rusko podmornico s posadko vred. 

Seveda sem za Košarkarja potem planirala narediti eno celo, da ne bo imel samo oči sitih, ampak da po principu Kristusa z eno torto nahranimo tudi vse preostale sladkosnede pisarniške soborce za kapitalizem. OK, naslednji poizkus je bil dejansko tisti na katerega sem stavila že od začetka in če je bila tista ta prva dobra, potem bi ta morala biti odlična, ker je vsebovala veliko kokosa, potem še več kokosa in nekoliko nektarin. 

V glavnem, še dobro, da sem tisto odlično izvedbo poskusila po razrezanju, ročnem aranžiranju na v tiste male papirnate papirčke za lažjo manipulacijo med pladnjem in usti in tik pred tem preden sem jo naložila v avto in odpeljala s sabo v pisarno, ker je bil okus neka mešanica postanega žaganja in da ne povem še česa in enopotezno je vse skupaj končalo v pomijah.

Potem je v ponedeljek zjutraj Košarkar izvedel, da mu prinašam sporočilo naše krave, da naj ga ne serje več s čem tako ogabnim in da naj si naslednjič zaželi čisto navaden jabolčni štrudelj z veliko cukra, veliko putra in čimbolj grčasimi japki, ker definitivno ni vse zlato, kar je presno.