PETEK 13GA

Do petkov 13ga sem bila do tega petka popolnoma naklonjena, ker 13ice so nekako bili moji dobri dnevi in tudi, če je 13ka padla na petek, je bilo čisto v redu. 

Ne vem, mogoče me je tokrat malo dotolklo vse, kar se mi trenutno nabira na mizi in posipa z nje in bolj, ko kidam, bolj se zasipam in ko npr zjutraj pade v nabiralnik nekaj takega, za kar smo si že vsi čestitali in si rokovali ob veliki zmagi in se sončili na lovorikah, da za prmej kako dobro smo se to zmenili, je bilo čisto malo »too much.« Tolaži me misel, da je Velikorokega prav tako vrglo iz tira kot mene in sva oba delila občutke, ki si jih med sabo delita Severna in Južna Koreja in bilo nama je skupno, da najino stališče je bilo skrajno radikalno severno in ni strahu, da se bosta Severna in Južna Koreja kdaj pobili med sabo z uporabo strelnega orožja, ker daj Korejcu v roke excelovo tabelo v kateri bo 50 podatkov in 5 formul in spremenila se bo v smrtonosno orožje in ni človeka, ki ne bi podlegel pod plazom vprašanj, ki izvirajo iz nebroj možnosti, kako si lahko nekdo razlaga dejstvo, da 1 + 1 = 2. Da pojasnim. Ker 2 ni nujno, da je res 2, ker lahko je 2 pisana z malimi ali velikimi številkami, potem imamo tu različne fonte, ker 2 v Ariel lahko ni nujno isto kot  Times new roman in ali je 2 res še dva, če npr seštevamo 1,999999999999999 + 1,99999999999999… 

Majkejim in frdamane kulturne razlike. Pri nas »ja« vsaj pomeni »ja« in ne »ja, dokler si se premislim«. Zdaj je kar je in naslednji teden bo jeba v mineštri skuhani iz ostalih jeb, kar čutim v sanjah, ki jih po novem sanjam vsako noč in nocoj sem v obupu ugotavljala kateri službeni avto je moj med zastojem na Razdrtem in potem sem ga prepoznala po prazni steklenici od vina, ki je imela na nalepki številko osnovnega sredstva in bilo koga, ki zaide sem med te besede in se spozna na interpretacijo sanj, lepo prosim za razsvetljenje. 

Dodatno me je vrlo iz tira, da letos preveč pospešeno odhajajo ljudje, ki bi morali še biti tu, ko bom jaz veliko starejša kot sem zdaj. Odhajajo tudi taki, ki so ikone in za katere misliš, da bodo taki vedno. Saj vem, da pride čas, ko človek pride tja, ko se sklene pot, a nikoli nisi zares pripravljen in vedno pride prehitro in najbolj mi je prišlo do srca, da čisto nič ne moreš storiti. Tako je in potem pride novo jutro in ni več isto.

In potem ti vmes med vso tisto zmedo prileti NLPevski klic, ki te vabi na Mangart in ki ne bi mogel priti v bolj slabem trenutku, ko niti nisem poskušala biti bolj »ne, prosim pusti me pri miru…« in sem v naštetju seznama razlogov zakaj upravičeno ne morem, vsaj toliko vljudnosti zmogla, da se zahvalim za povabilo in poskušam čim prej prekiniti klic. Saj vem, da se je oglašanje na neznane številke precej loterija, ker na drugi strani sta ponavadi Studio Moderna ali pa kaka zavarovalnica, ki ima najboljšo ponudbo in je pripravljena priti predstaviti jo tudi na konec sveta in se ti na koncu še lepo zahvali, ko jim rečeš, da ne sprejmeš obiska. Ma nekateri ljudje mi res ne sedejo, ker enostavno se mi zdijo tako en plastelin, en potisni me da bom padel in to odtenek bež in res več kot par besed ob naključnem srečanju, mi enostavno ne gre in še to je ponavadi vedno z enim takim čudnim občutkom, kjer samo čakam, da rečemo tisto o vremenu in lahko grem dalje, ker res ne bi … ker mi ni. Ni kemije in če ni ni.

In ko se končno prebijem do tam, kjer mi ura odbije in se lahko odpravim proti parkirišču in na poti do tam in od tam naprej do obiska pri najboljšem sosedu, kjer mi spet ni uspelo kupiti vsega, kar naj bi bilo zapisano na nakupovalnem listku, ki je ostal doma, me dohiti še doktor ekonomije in to je tako nekako drugi človek, ki je too much bež in njegova filozofija mi res ni blizu in je bilo nekaj, kjer sem se malo posula sama vase, ker tega druženja moja petkova ekistenca biti ni bila več zmožna prenesti v tistih 600 metrov skupne poti. Še dobro, da je moja poker faca dovolj jasno pokazala, da želim biti sama s svojimi mislimi in da mi res ni do pogovora o tem kaj bom počela čez vikend, ker po pravici povedano, tisto kar sem počela ni ravno nekaj takega s čemer se človek potem lahko hvali ob ponedeljkovi kavi.

Je pa pospravljenje po vrtu prineslo tisti mir, ki mi je v tem tednu res manjkal. Por v juhi in musaka tudi dobro zdravita otožne misli in dva prava jesenka dneva, kjer mrčasto ozračje prebada zlata barva macesnov za usihajoči mat zeleni podlagi sta postavila stvari na svoje mesto.

Pa odločitev, da bom poslušala to, kar mi več kot očitno sporoča vesolje, ker če še neštejemveč kolikokrat je ta teden spet propadel plan, da naredim eno res na potenco korena orto dimenzionirano traparijo v življenju, ker sem mislila, da … Očitno se vesolje res ne strinja z mano. Očitno je tisti človek res napačen. Mislim, da sem dojela sporočilo, da mi ni treba iti skozi to in tudi razumem, da ga ne bom nikoli razumela in da je čisto isto kot pri minevanju. Jutri bo nov dan in preživela ga bom tako kot vse ostale ponedeljke od tu do večnosti. Me pa tolaži to, da pri nalimanju se na stekleno steno še vedno čutim kaj čutijo moji notranji organi. Tudi tisti, ki so nevidni. Hm, koliko časa se ponavadi celijo metaforične buške na duši? In koliko časa ego?

Pomaga načrtovanje februarja in Umbrije in en pobeg v Sutrijo v decembru, če ne bo snega. Sicer, kdaj je že zasnežilo na 19°C podlage? Pa tako presneto dobro je sedla dol dobršna doza Jinxov in klanjam se tem besedam: »Vise ne mirise mi sol. Suze smirile su glad. Ako i tebi isto je, ne spominji mi to. Ljeto, ne spominji ljeto iza nas ...« Res je, ljeto izza nas. Tu je zdaj čas, da nalimam piko, ker tudi sama ne znam tega bolje povedati.