PRED PONEDELJKOM 22ga


Je zapadel prvi sneg in ne glede na to kako mrzim njegovo deviško mrzlo pojavo v dneh med ponedeljkom in petkom, navsezgodaj zjutraj, je danes zjutraj prav pasal. In tisti občutek, ko se ti preko gojzarjev nasuva za nogavice in te mrzli po gležnjih, da stopiš hitreje in potem dodatno še zvečer, ko sem si pustila pospešiti srčni utrip v višave, da z mojega placa za razmišljanje, nisem zamudila kako sta se tista dva oblaka nad horizontom najprej pobarvala divje oranžno in potem skozi vse odtenke opečnato rdeče preko viola, ugasnila. Lepo. Mirno. Tako kot ugasne vse, slej ali prej, če ne zalivaš, ne okopavaš, rahljaš zemljo in ne ruješ plevela. Saj vem, da se slej ali prej vse zaraste in tudi jaz se bom. Le pozabila ne bom. Tudi vem, da me ne bo čisto nič izučilo, a taka sem. Samo dve sta. Železna ograda ali kokošji paprikaš s posušenimi poletnimi jurčki, ki jim ni bilo usojeno, da bi postali rojstnodnevno darilo. Vseeno bom paprikaš, ker je škoda čisto dobrih jurčkov. Luknje v klobuku spodaj so izvrtane s strani naravnih polžev in so zato užitne.


In na novo sem odkrila okus davno pozabljenega, čisto navadnega šipkovega čaja, ki sem mu za tisti »kaj bi bilo, če bi bilo« dodala en ščepec cimeta. Popila sem ga na dušek in sedaj uradno oglašujem, da nese vse tiste tekanjeje, loyde, ipd, ki v hibiskus zamešajo svoje umetne arome in ti kvazi ustvarijo učinek zimske harmonije, kjer ogenj prasketa v karminu, ki ga nimaš v zraku čutiš čarovnijo zimskega večera, ko zunaj burja zavija med vogali in se z dreves posuva srebrn prah in potem si včasih v kotu tv ekrana ujel nasmejan obraz Tine Maze. To, da zelo slabo smučam in sploh imam težave pri zavojih v levo v strmini, bo verjetno posledica, ker ne pijem prave znamke čaja.

Čez šipek ga res ni, a sem kljub temu preslišala namig, da posluš ti, ki lahko hodiš, veš sem slišala, da tam gor (beri nekje v tri krasne medvedom za hrbtom) pod pobočjem Porezna, tam kamor smo ga vedno hodili nabirat (beri parkrat v mojem ranem otroštvu in smo ga res nabrali ene sto kil po glavi), je letos blaznooooooo velikooooooo krasnega špika, a biiiiiiiii …. Se šla izgubit tja gor, z mojo srečo v megli, ker lazim dve uri ob slabih navodilih in na koncu res nabašem na kakšnega divjega zajca? Ni šans, v take fore ne grem več, je isti iz filter vrečke čisto dober in e mi o eni šipkovi marmeladi, ker še slivove iz pred dveh let nismo pojedli. 

Filter vrečke so zakon. Tudi, če jih uvedeš pri občevanju z ljudmi. Sploh tisti, ki nevtralizira večno jamranje, šimfanje in hvaljenje in tam me vsake toliko prime, da bi jim jo nataknila na glavo.
Grem zdaj, si iz glave izprat grde misli, oprat zobe in sanjati, da jutri bo nov dan in dejmo rečt, da bo boljši, če že ne prilično dober. To mavrico sem si ujela v kozarec takrat, ko še ni bilo zime in zdaj se jo učim na pamet.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več