PONEDELJEK 16ga

Lahko bi npr mi kdo rekel, da naj ne delam viharja v žlici goveje juhe in naj se raje pripravim na ponedeljek 16ga, ker to bo dan, ki mi bo res pretresel krošnjo in prerukal korenine in potem si bom v torek 17ga želela, da bi bila iz marmorja in se delala kot, da obstajam tudi na notranji strani kože, ker v resnici nisem oz sem, a sem si želela, da ne bi. 

Vem, da zadnje čase prevečkrat uporabljam besedo klinc in sploh v kombinaciji klinc gleda vse skupaj, a žal tako je in določenih dejstev se ne da olepšavati. Klinc in pika.

Res klinc je, ko se v ponedejek 16ga, ki pride po petku 13ga znajdeš v eni sliki in se tam zavedaš, da je to slika, ki je nikoli ne boš imela obešene na steni in te v vsa mehka tkiva zadene, da je očitno nekje vmes prišlo do neke čudne pomote in je nekdo drug tisti, ki živi tisto, kar bi morala ti in da, ko boš prišla domov, te bo spet naravnost v čelo zadel tisti velik neonski vprašaj, ki visi na tvoji steni, ker si zadnjih dvajset let držala prost prostor, ker naj bi tam gor slej ali prej prišla tista slika.

In potem, ko se v noči z zelo malo spanja, vsaj ene petkrat posuješ sam vase in se sprašuješ čemu bi bilo sploh smiselno zjutraj vstati, a na koncu vseeno pobereš svoje telo in mu vdihneš tisto malo duše, da zmore prižgati radio, žvečiti kruh s kavo in zraven poslušati, da so na svetu tudi še hujše stvari, ko so npr teroristi in džihadisti in Tanja Žagar na celovečernem koncertu in potem greš  službo in se pretvarjaš, da je s tabo vse v redu tudi, če ni, a se tolažiš, da samo še kakšnih 35 let in bo minilo.

Ko mi bo naslednjič spet nekdo namignil na nekaj, kar bi bilo brez obveznosti in bi trajalo toliko časa dokler bi bilo fajn, bom lasno ročno v merkatorjevo vrečko nakidala gnoj in mu ga stresla na glavo. 

In potem se bom obrnila in odšla. Točno tako kot sem naredila zdaj. In povedala bom, da zato, ker nisem iz marmorja in imam fuge. Ker čutim. Ker si upam še kar veliko razumeti. Ker znam nositi obveznosti in si upam živeti s posledicami in nimam knofa, ki me izklaplja in vklaplja po potrebi in ko nastavitve opreme in okoliščine to dopuščajo. 

Klinc gleda vse skupaj. 

Ker baje v vsakem dreku pride tudi kaj dobrega, je mogoče to, da sem v tej šoli ugotovila, da še kar veliko lahko potrpim in tolažim se s tem, da je bolje imeti velik neonski vprašaj kot pa sliko, ki ji manjka mehkoba, nit, srce ali kaj drugega. Zato bom tudi špricala obletnico valete, ker nimam čisto ničesar s čemer bi opravičevala zemljo, ki jo tlačim in pot, ki je za mano in ne rabim, v poznem večeru že malo opitih bab, ki mi to podrobno razlagajo.

Naslednjih 200 let bom upam manj furala v klance. Verjetno me je od tega še štihnilo v rami mi me je zategnilo po desni strani in zdaj za povrh vsega po svetu hodim še kot levičar, ki noče ničesar čutiti. 

Še sem v Jinx stanje duha ...