ADVENT#1

Ko to pišem, trpim za kroničnim pomanjkanjem navdiha za likanje in okopavam gredico z izgovori kako bi, da ne bi, čeprav vem, da kup jutri ne bo nič manjši.

Ker je vse najboljše stvari potrebno nesebično deliti, je naš Košarkaš cel prvi del tedna v pisarni prijazno pokašljeval in precej obilno kihal in vsi smo sočustvovali z njim. Naše sočustvovanje je trajalo tam nekje do srede, ko smo kot domine eden za drugem začeli pokašljevati in pokihovati v zboru. Ko sem se v četrtek prvič v življenju ponoči zbujala zaradi kihanja, mi je bilo jasno, da sem pečena. Ni več pomagalo, če sem se namazala z vsemi žaubami, s katerimi se običajno borim proti prehladnim stanjem duha in sem si zvečer obilno namakala noge v kopel materine dušice, ki običajno je tisti trik, ki v drugo zapovrstjo vedno vžge. No tokrat je tako dobro, da sem noč med četrtkom in petkom več ali manj prebedela v mrzlici in v petek zjutraj je termometer pokazal, da trpim za zgodnjim poletjem. Preklinjajoč Košarkaševo nesebično dobroto, sem svoje truplo zvlekla v službo in v poznem dopoldnevu podpisala kapitulacijo, ker nekako mi je zmanjkalo rok za tipkanje in dvigovanje telefona, ker sem imela obe roki istočasno polni in zasedeni z napol posmrkanimi papirnatimi robčki. 

Mojster, ki si je izmislil pameten telefon, je to zihr naredil preden se je orng prehladil in mu je fest teklo iz nosa.

In če se že prostovoljno odpoveš delovnim izzivom, ker si priznaš, da nesposoben zdržati pritisk v glavi, potem se ne spodobi iti domov počivati, ker temperatura zgodnjega poletja v telesu je še čisto znosna, da se lahko zapelješ do lepega Belega mesta in končno opraviš tiste pred Miklavževe nakupe. Kako je, če se v temperaturi zgodnjega poletja zatakneš ob Gorenjkino promocijsko stojnico, se bo pokazalo v ponedeljek, 7. Decembra in mislim, da je moji biti dejansko dobro delo, da sem hektoliter čaja z limono zamenjala za en res ogromen kapučino.

Si pa štejem v zelo dobro, da gro Miklavževega darila že itak imam in to, da sem prišla do kart za prednovoletni Mlakarjev Pašjon, je bilo nekaj takega kot, da kupujem karte za poslovilno turnejo Rollingov, ker približno tako hitro so bile vse decembrske predstave razprodane, na tisti dan, ko so najavili prodajo kart na spletu. Seveda sem jih zamudila, a je potem vesolje očitno razumelo, da si jih res res res močno želim in da bodo vsaj tolažilo za vse ostale stvari, ki so mi tekom priprav na veseli december šle v tri krasne in so mi iz blagajne gledališča pisali, da so zaradi velikega zanimanja dodali še eno predstavo, ki pa ne bo v on-line prodaji in je z »with a little help from a friend by in klanjam se in naj počiva v miru Joe Cocker« le uspelo. 

Tako, zdaj lahko uradno začnem advent. 

Iz preventive ne bom ničesar prižigala, bom pa poskušala najti stikalo, da si v glavi spet prižem luč. In mislim, da nekomu res dolgujem veliko kave, čaja in ostalih mlečno kavnih napitkov, ker presodi ljudi veliko bolje kot jaz in nič mu ne bom rekla, ker vem, da mi bo rekel: »A spet? Pa sem ti rekel? In kdaj te bo končno izučilo?« 

Saj v bistvu me zdaj je, res dokončno. Če bi bila hrana, bi bila nalimana kot palačinka na strop, a celo nimam želje, da bi hotela vrniti milo za drago in bi npr lomila brisalce, rezala gume, pošiljala stara smrdljiva jajca po pošti, ... samo naj me palačinkast občutek enkrat že mine. Presneto, da še navdih za likanje je boljši od tega kot, da paranoično analiziram in iščem dvostranske pomene v besedah in se prepričujem, da so res mišljene tako kot so bile povedane. 

Ampak sem pa ugotovila, da zraven palačinkastega občutka se zelo dobro posluša tolem ker se zdaj vrti v mojem avtu kot tolažba za biti kraljica naivnosti in zdaj čakam, da mi s Kitajske dostavijo še dugi del tolažbe in upam, da mi bo prav in v zrak spuščam en hvala za sporočila, ki vsake toliko pretijo od nekje med Ljubljano in Beogradom, ali pa iz Bolgarije in tik izpred Dubaja. Moja bit pravi hvala, ker tako vem, da imajo besede lahko tudi težo, če je res en »ta prav« človek zadaj.