PONED(R)E(LJ)KASTO

Ja, nekje je pač treba začeti. Tudi teden. Čeprav na tistem ovinku, kjer nikoli ne srečam nikogar, do danes zjutraj, srečanje res ni bilo ugodno. Z čarobno besedo, ki mi je dala navdih, da zapeljem v kanal, se je izšlo dobro za pleh in za plastiko na obeh avtih, a sem se v trenutku zbudila in mogoče razmišljala o tem, da mogoče to jutro (še) ne bo moj dan. 

Ne bom rekla, da imam rada dneve, ki se pričnejo z meglico v glavi, s počenjanjem stvari navsezgodaj, ki bi jih morala sinoči, a sem se že vsaj petič zataknila v gledanje Angleškega pacienta, ki je nekako ravno take vrste film, ki ga lahko gledam znova in znova, ker so nekateri prizori res, da jih lahko že zdeklamiram in všeč so mi, ker so snemani še v tistih časih, ko je več nakazano kot prikazano in ostane na obeh koncih dovolj prostora, da se klobčič z domišljijo lahko prosto zvali po tleh in razvija kemija.

Mogoče je v tolažbo današnjemu jutro to, da če te hormonska fronta pripravi do tega, da se moraš tekom dopoldneva priklopiti na kemične ubijalce bolečine, ti potem mogoče določene izjave pridejo malo manj do živega, a prisežem, če se naš oddelek za profesionalno odločanje o fontih in barvnih niansah še enkrat vtakne v moja vsesmerna drevesa življenja, bom šla kupiti, ne še bolje, bom od doma pripeljala 50 litrov smrdeče bio gnojene zemlje in jo stresla na njihov teritorij in rekla, če te moti moja kvazi mačehovska oskrba, prosim zasadi svoje manikiran nohte v zemljo in jih lastno ročno presadi. Če se ljudje vtikajo v moj ekoprostor, vzamem to osebno in če v svojem ekosistemu gojim zelenje, ki je navajeno robinzinske oskrbe, ne vem zakaj me ne morejo pustiti pri miru, ker jaz se npr se ne vtikam v njihove fonte in barve. 

Mogoče mi je v rahlo tolažbo tudi to, da se je danes potrdilo, da je 100% kreten mogoče samo 85% kreten in to se je potrdilo v moje dobro, ker to pomeni, da nisem 100% usekala mimo pri oceni človeka, kjer do sedaj res še vedno nimam občutka, da kje sem lahko tako sfalila med tistim, ker začutim in med tem kar slišim in vidim in da neka drobtinica dobrega v njem le je in ima nekje globoko eno mikro srce. Vem, da večje tolažbe ne bom dobila in zato bom tu naredila piko. 

Mi je pa malo manj v tolažbo, da se je pričelo in tisti, s katerimi sem dala skozi največ bitk za moj ljubi kruhek, sprejemajo odločitve, da menjajo pekarijo in bodo sami svoje sreče kovači. Me pa po drugi strani to močno veseli, ker to pomeni, da upanje ne umre zadnje zato, ker v resnici nikoli ne umre in res všeč so mi ljudje, ki močno stisnejo dlan in si upajo. Saj vem, da ga bom pogrešala, a tako pogrešanje je dobro. Bo pa manjkal klepet in kava. 

Inxs za gran finale, ker če iz današnjega dneva poberem tistih 85% od stotih in upati si, potem tudi mene prime, da si upam in upala sem si in me prav boli kaj si tisti misli, ki je fasal posledice tega, da sem si končno upala. In potem pravijo, da beseda ni konj. Seveda ni konj, če je uporabim jaz, lahko iz sebe naredim celo kuro.