MRČANJE V PLANIŠKEM POLETU

Mogoče koledar za včerajšnji dan ni bil ravno pretuhtan, ker kako so mogli zgrešiti, da ne bi luninega prvega krajca, sončnega mrka, prvega petka po plači ne dali na prejšnji petek, ko je bil Petek njegova vsemogočnost 13i. To mali spodrsljaj seveda ni bil nobena ovira, da se lunatično občutljivim ljudem ne bi poznalo ne njihovi pojavi in ja, nekateri izmed njih so res pojave. Sploh taki, ki te pokličejo in si vzamejo čas, da te preprašajo za vse male dolgočasne in čisto navadne instant informacije, ki pridejo v javno družbeno sfero in dosežejo paralelna vesolja in ko jih vprašaš po nečem, ker bi dotično človek moral narediti, za gran finale fašeš še predavanje, da kako boš moral še kakšen svetloben mesec počakati, ker je revež prezaseden. In ti sediš tam za mizo s telefonsko slušalko v roki in si v glavi predstavljaš kako mu s telefonskim kablom privežeš obe roki na tipkovnico in mu zalepiš usta in na mizi pogled njega pustiš grozilno pismo: »Ne moti me, ker delam!«

Ampak ne glede na vse, včeraj se je ravno pravi trenutek zjasnilo in ugledali smo čudovit sončni mrk. To je bilo tik pred tem preden so začeli ponovno mrkati vsi sistemi in ti sediš pred računalnikom in ponižno prosiš Excel odpri se, Outlook prosim ne sesuj se še, veš pa da smrtni udarec bo, če v kombinacijo dodaš še pdf, kar te utegne stati kakšno uro neshranjenega dela. Saj vem, pametni »sejvajo in bekapirajo«. Moja pamet žal raste veliko bolj počasi, kot pa umira upanje v to, da so ljudje res taki kot pravijo, da so.

In še ocvirek iz četrtka pred petkom prvega krajca, sončnega mrka iz po plači. Mi smo zdrava firma in trenutna modna muha je, da skoraj nič soli je ravno prav za naše zdravje in tu zdaj ne bom o tem koliko soli ima kdo v glavi, da … Ampak se fokusiram na to, da so nam iz miz v menzi zaplenili posodice s soljo in je dodatno sol možno dozirati samo še pod budnim očesom kuharja, bo pultu in potem opazim, da ne nekdo, ki ga poimenujem »očitno rad živim nevarno«, si drznil izpred kuharja izmakniti eno solnico in jo prenesti na mizo in medtem, ko smo prežvekovali besede v katerih smo občudovali njegov pogum, smo si pogledali na krožnike in na njih ugledali dunajca z okisanim krompirjem in brez mestno pašto v kateri ni manjkalo smetane in margarine. In potem je sol tisto, kar nam bo skrajšalo življenje? Kaj pa vsakodnevno občvanje z ljudmi, ki nimajo soli v glavi? Pri takih niti na diabetes ne moreš računati.

Je tako, da ta teden je bilo tudi v moji glavi sklenjeno, da 85% kreten res ni niti za 1% manj od 85, čeprav me je za trenutek že hotel spet vreči na foro, kjer bi morala resetirati mojo lestvico kretenskosti. Zdaj tudi vem, da ne-kreteni ne počenejo takih kretenskih stvari in ne mislijo, da so sonce okoli katerega se še vrti tudi moje osončje in jaz umijem roke, ker to pa vem, da vse se vrača, vse se plača in da bog plača vsakemu, čeprav ne plačuje vsak dan. In zdaj vem, da moj prvi feeling o človeku, je kar dober feeling in mu lahko verjamem in ne rabim mu dati osem priložnosti, se dokaže, da res ni kreten in da tako popravi prvi kretenski izpad. Upanje umre zadnje. Tudi tokrat ni umrlo, le upanje sem presadila in star lonec vrgla stran.

Kot me tudi ne morejo prepričati pretirano posladkani ljudje, ki mi trdijo, da se hranijo s srečo drugih. Daj no, če ga primerjam v Materjo Terezo, žal nič od njene avre ne ujamem na njem. Moj radar pa ujame en čuden pogled in nekje med križem in vranico začutim en tak interes, da me prežveči in prebavi in zaenkrat še precej ene slabe vesti, ker enkrat se je očitno malo vkalkuliral in moram reči, da to slabo vest bom porabila dokler bo trajala, ker je precej pogosto povezana s predčasnim dobavljanjem želenih podatkov in če je predčasno, to potem zame pomeni, da lahko svoje roke obdelam just in time in naslednji teden grem spiti tisti čaj in poslušat kako pocukrano je njegovo življenje presrečno in spet se bom spraševala, da zakaj moram jaz točno že biti tam, da mi to zaupa. Mogoče je čas, da mu priznam, da je moj spomin kratek in se tiste vkalkulacije več ne spominjam, ampak zakaj bi poenostavljala stvari, če mi jih ni treba.

Ob tej lepem nepeteku13, po plači in prvem krajcu in sočnem mrku priložnosti je prav, da grem globoko vase in priznam, da ja, dejstvo je, da sem res počasne pameti, ker za prmej res počasi mi potegne kam pes taci moli, potem čas, ki ga porabim za reakcijo se lahko meri s koledarjem in ne stotinkami sekunde in živim nekjebogu za hrbtom, kjer mi zelo precej takih, ki imajo sami sebe za visoko v razvito družbeno integriranih intelektualcev, ki so svojo bit preselili v centre dogajanja osrednje Slovenije razlaga, da bi se morala preseliti kam bolj v center dogajanja … 

Hm. In jaz se sprašujem zakaj ima center dogajanja tako rad moje evrčke in čisto nikomur v centru dogajanja ne smrdijo po kmetih. Zato bom še naprej smrdela po kmetih, kar mi čas tega še dopušča. Imam pa majhen korak naprej in to je to, da sem končno ugotovila, da sem bila res ovca, ki se je pustila peljati na suho travo in to pa zaprmej ne bom več, ker mi jezik tega ne dopušča. In dobro je to, da npr nisem ena izmed ta vizualno popolnih, ki občasno iz centra pridejo deliti svoje modrosti v naše od bogapozabljene govce in jo potem medtem, ko opravljaš tiste fiziološke nujne dolžnosti, na katere gre še cesar peš, zaslišiš kako v sosednjem wcju tapka po svojem pametnem telefonu. Fuj, nočem vedeti kako izgleda poteg sprejmi klic oz odgovori na sporočilo v kombinaciji s potegom dveh listkov wc papirja iz dozatorja, da z njima lahko narediš delete drek. Fuj. Tega še mi na kmetih ne delamo. Vemo, da se drek kida z lopato in pri tem moraš imeti rokavice, da te lopata ne ožuli in delavsko haljo, če slučajno kakšna kepa zgreši končno destinacijo …

In ne moreš verjeti, ta teden sta me dve najbolj svetli točki naše kancelarije dobili navdih, da me mojo pot prekrižata z nekim novim znanstvom nekoga, ki sta ga definirali kot čisto naravnost popolno super in verjamem jima na besedo, a tudi hvala bogu za facebook, kjer se lahko igraš tajnega agenta in ugotoviš, da ima objavljene fotke zgoraj brez oz tudi take, kjer ima na sebi zelo malo in od tistega malo, so tudi take, kjer mu zgolj iz kopalk gleda morska kumara in ima večje bicepse kot imajo na Krasu pršute. Žal je facebook poizvedba prišla pozneje kot tisti izziv, ker pred katerega sta me postavili, da če si upam. Itak, da sem si … Še dobro, da iz njegove izbire vščečkov »i like supermodels« zastopim, da je bil moj se opravičujem, malo sem precenila svojo pojavo, za konec dober in vse dobro, ker bi za popolno samo-osramotitev rabila vsaj lažno facebook 90-60-90 identiteto. Seveda 90-60-90 je celulit-leta-teža. Nimam pa srca, da bi priznala svetima točkama, da je bil njun namen dober in zabaven in dokaz, da še vem kaj nisem in zato se bom do svoje upokojitve poskušala tej temi pogovora izogibati. Če se to ne bo izšlo,  jima bom pa priznala po pravici in se zahvalila, da sta me sunili v rit, ker vsake toliko to res rabim.

Ampak danes je Planica, kjer bomo leteli daleč in jaz imam v garaži 70 litrov zemlje za presajanje rož, ker žal manjše pakunge niso imeli in ker je to baje najboljša zemlja, ker itak, da te v trgovini tako dobijo, da kupiš nekaj v količini, ki je malo več kot dejansko rabiš in zdaj vsi bulijo v tisto vrečo v garaži in me sprašujejo, če bom presadila vse lončnice v vasi in moj gleženj že zmore nositi mojo težo, kar pomeni, da je samo vprašanje dni, kdaj si bo moje koleno lahko oddahnilo obremenitve in jutri grem testirat gleženj na Porezen. Preživel je že nenadne spremembe smeri in zasuke v režiji kvazi pasjih sprehodov z Modrim Dirkačem.

Pa še to. Od tega tedna sem ponosni lastnik originalnega digitalnega Slavka Guština in od naslednjega tedna dalje bo visela na moji steni. Če seveda bom našla kandidata za vrtanje lukenj v zid. Za inštalacijo vstavljalcev-vrat-preden-teščijo-v-steno, za pod vrata, je od prošnje za vrtanje in do realizacije šlo samo eno precej dolgo leto, a od tega tedna naprej so moje stene varne in projekt beljenje premaknjen v naslednje desetletje. Ja saj vem, na najboljše stvari je vredno počakati.