PLANIŠKA PRIMORSKA

V veličastju te nedelje, ki simbolizira vse tisto, ki se zgodi tudi meni, ko medtem ko lezem, plezam, se plazim in se (povem po pravici na trenutke tudi) grebem in mi na koncu zmanjka tiste tri centimentre, dva dni ali pa ena sama priložnost, lahko rečem, da sem pomirjena, ker zdaj res razumem, da se to dodaja tudi drugim in moje vesolje pri tem ni nobena ponesrečena izjema in pač tako je. Pika. Ne se sekirat in rini dalje. 

A vseeno bravo vsi naši in kako bi šele bilo, če bi Tina Maze šla med nodrijce in skakala z velikanki, ali pa če slovenska letalska eskadrilja šla med alpince in bi še se ostali naši biatlonci vedno zadeli vse tisto, ker je danes zadel Jakov Fak. Spet bi se moralo osamosvojiti, ker se nobena država ne bi hotela več igrati z nami. Danes se je pokazalo, da se Slovenci res najbolje obnesemo pozimi, ko je okoli nas megleno, nas zebe v prste, medtem ko streljamo kozle in se mečemo dol z visokih objektov. Bravo! Da bi se nam le še poleti tako odprlo ...    

In poleti bo kmalu. 

Nekako mi zadnja tri leta dogaja, da vsak začetek spomladi nekje trčim ob Pinkote. Pričelo se je naključno s tistim koncertom v Stožicah in danes smo imeli čisto ta pravo post partizansko proslavo, ker je 70 let od bitke na Poreznu, kjer so Nemci tu okoli naših dveh vasi pobili več kot 100 zajetih partizanov in to je bilo nekaj o čemer moja nona ni hotela nikoli govoriti. Povedala je le za tiste, ki so jih rešili še žive in skrivali po senikih okoli vasi in kako je bilo, ko nismo mogli nič kot samo gledati za tistimi domačini, ki so bili med partizani in praktično doma ujeti in do jih potem odpeljali v ujetništvo in se niso več vrnili. Ne bom rekla, da sem danes razumela vse tisto, o čemer je Tit Turnšek govoril v svojem govoru, ker je bilo tako malo mimo, a medtem kot sem gledala tiste stare partizane, ki so prišli iz vseh koncev v naše konce in jim je bilo videti koliko jim to še pomeni, sem ugotovila kako se nam zdi danes vse skupaj samoumevno. Če bi danes morali iti v hosto se boriti za svobodo, a bi šli? Hm. Na Facebooku bi vsekakor bilo veliko lažje in s kakšno aplikacijo na telefonu in ali niso Ukrajina, Sirija in vsa ostala vojna žarišča postala kot en velik Big brother? Cel svet jih gleda in zgodi se čisto nič.

In vem, da je bil tam med res veliko ljudmi, ki so res dobesedno prišlo od vsepovsod, en človek, ki mu je ta proslava veliko pomenila. Naš stari vaški učitelj, ki je nas je verjetno do čisto do zadnjega »teral«, da smo deklamirali in peli partizanske pesmi in kot pionirčki nastopali na vseh vaških proslavah. Danes smo se spet praktično vsi, ki smo šli skozi njegovo dirigiranje in mimo njegovega harmonija in za kazen po pouku piši 100x ne bom več lomil mačic in je naš glavni krožek predstavljal zelenjavni vrt, kjer smo ob pomoči kuharice pridelovali krompir in fižol in je naš končni izlet izgleda tako, da smo peš iz Zakojce šli v Podbrdo na vlak in se peljali natanko skozi en tunel do Grahovega in potem od tam šli peš 10 km nazaj domov in edina stvar, ki smo jo obžalovali je bila ta, da v tistem edinem tunelu, sprevodnik ni uspel priti do nas, da bi nam preluknjal karte, našlo tam in smo po tihem malo peli s Pinkoti in se smejali ob spominih. Naj reče kdo kar hoče, lepo je bilo. Tisti časi so vseeno bili malo drugačni.

zdaj dodajam še tri fotografije izpod prstov Tovariša Matjaža Rejca, tako za spomin.

 In če bi se bilo iti treba boriti za svobodo, bi šla. Pa ne zato, ker nimam nič drugega za početi. V nekaj moraš enostavno verjeti. V veliko stvari, ki se zdaj okoli mene dogaja, enostavno ne morem.

Naj bo tu najprej ena nostalgična.

Ta je pa tista, ki si jo občasno dam na ponavljanje, da ne pozabim.