PERSPEKTIVA

Vem, da je vsak pogled na stvari samo stvar perspektive in ja, v ponedeljek sem dobila perspektivo naravnost v fris, ker ko si predstavljaš kako leta in leta grebeš v človeka in mu poskušaš priti do živega in ko že misliš, da si mu prišel do živega, se naredi, da je mrtev, ali pa neviden, ali pa za nekaj časa diplomatsko izgine in ti ostaneš s svojimi obžalovanji in vprašanji, da kaj sem naredila narobe in kaj je z mano narobe, da ni in tako mozgaš, saj ne čisto vsak dan, a še vedno pogosto do naslednjega niza, ko se zgodba ponovi … 

No in enkrat pride ponedeljek, ko ugotoviš, da si se dokopal čisto v bit njegovega bistva in tam noter zagledaš, da na tistem mestu, kjer imajo običajni ljudje srce, visi certifikat na katerem piše: »Sem totalen kreten.« Ne bom rekla, da sem se počutila tako zmagovalno kot, da bi npr našla tisto pogrešano Malezijko letalo, a vsaj potonila nisem in sem se šla izginiti iz obličja sveta, le dajmo reči, da mogoče imam zdaj malo na kreten posploševanja v želodcu, ko pred sabo zagledam primerek, ki vozi BMW, z Rayban sončnimi očali in se oglaša na ajfona in nabira letališke milje. Naj si dolarje nabašte tam noter, kjer ima luknjo, medtem ko jo drugi normalni ljudje porabijo za srce in srčno mu priželim, da ga požrejo komarji, potem ko preživi peščeni konec sveta.

V glavnem, nisem se stopila, nisem se sesula, moj svet še stoji, ker za vse to ni bilo časa, ker sem se morala v sredo zgolj na dveh sendvičih boriti za prihodnost Slovenskega gospodarstva in sva s cenjenim mojstrom za neke bakrene se vrteče stvari v motorjih, frčala v Švico, ki me je mimogrede pustila čisto ravnodušno in nisem trzala na tista dva Lamborginija in vsaj petinštirideset Lexusov, ki naju je prehitelo na avtocesti iz Züricha smer jugozahod, medtem ko dva se midva vozila v Džuboxu. Verjetno bo to najmanjše letalo na katerem sem do sedaj bila in potem ko sva se vkrcala midva in dr. Tuerk, je bilo polno in to potem, ko sva med čakanjem na Brniku g. Kocjančiču, pred njegovim letom v Bruselj, nasilno zaplenila mizo, ker žal boriti za Slovensko gospodarsko se ne da na tešče in znano je, da če ne jem zjutraj, sem ob 8:00 zmaj, ki ima tri glave in bruha ogenj vsepovsod … Verjetno je g. Kocjančič po mojem pogrebnem kompletu ocenil, da se gre zares in je miroljubno odstopil svojo mizo, da sem v miru prebavila isti sendvič s šunko in sirom in svoj čaj, ker po novem zjutraj ne pijem več kave, ker sem ugotovila, da kofein zjutraj je samo stanje duha. 

Je pa tako, da ko ti lajf nekaj od vere v roza barvo vzame, ti tudi vrne in tako sem prav zelo ponosna lastnica visokopetnih škornjev, ki so bili nabavljeni na tisti D dan, ko sem se odločila, da prihodnost vzamem nazaj in jo dramatično odlepim od njene preteklosti in če ne gre drugače, je treba koga tudi pokopati pri živem telesu, a takrat še nisem slutila, da bo to tudi res treba. Skratka na prvo nošenje in to od 4:30 zjutraj do 24:00 ponoči, me niso ožulili, ob predpostavki, da moj gleženj trenutno še trpi posledice tistega Blejskega pretiravanja priti zadevi skozi tek do dna v psihedeličnem kroženju v drncu okoli jezera in v njih celo ne hodim kot Lipicanka, ki ji manjka manire,  in dejansko se ti zdi, da imaš na nogah tiste komotne bele ortopedske čevlje, ki so jih včasih trgovske in medicinske sestre nosile na črne hulahop žabe, pa še dragi niso bili za povrh. Pa še najlonk mi v celem dnevi ni uspelo strgat, kar je kot ta mala Prešernova nagrada.

Vseeno sem se v dobrobit mojega nesrečnega gležnja odjavila od Istrskega polmaratona, ker zdaj me je srečala pamet in vem, da je manj lahko tudi več od teka in moj nova mantra je, da so kratke proge čisto zadosti in fajn in bom zato raje šla kam, kjer še nisem tekla in to bom naredila na krajše razdalje. Ne dvomim pa da ne bi zmogla, le stopnice in vsa ostala infrastruktura ne bi bili moji prijatelji in tega raje nebi, ker noge bom rabila še naslednjih 40 let vsaj. 

Je pa tako, da če se je grenkoba s čim kompenzirala, se ta teden definitivno je. Tiste malo posebne avtomatizirane kave, tisti čveki za malo v tri krasne, tista sporočila kar od nekje, prisrčno obžalovanje naše Francozinje, ker letos bo morala brez mene v Berlin in tisti veliki finale, petkov večer alla Libanonese, kjer sem se končno znebila tistih pancarjev, ki ko sem jih enkrat nabasala na noge so šli nazaj dol samo z kakšnim mojih nohtom, s pogovorom o Gabonu, Aljaski, Kirgiziji  in vseh ostalih vukojebiniških svetovnih destilacijah, kozice s česnom in nevemšečim, falafli, še topel nan, čičerika v humusu in turska kava s kardamomom in objemi po medvedje ob slovesu. Čista pika na i, da je bil teden ravno prav, čisto tak kot je bil. Definitivno kardamom gre na mojo naslednjo šoping listo.

In ko sem se še v petek oz je bila že rana sobota privlekla domov, me je na mizi čakala roza gerbera, ki jo je Prestolanslednik prvič v svoji 30 letni zgodovini očitno kupil na zalogo in to celo dva dni vnaprej, kar vzamem za gesto, da ceni moj sestrski support pri likanju ta zakmašnih srajc, skrb na nabavo vedno zadostne količine toaletnega papirja, za vzdrževanje zaloge inzulinske robe, za večere ko je res cukr kriza in za tisti on line support, ko prileti: »Ej posluš tamala, kako bi ti prevedla pokanje in korozijo lamelnega paketa?«

Tudi osmi marec je bil lep ja. Nič kičast, nič pocukran, čisto preprosto lep in ne moreš verjeti, včasih ga polomim in pri ljudeh usekam mimo, ma imam pa čisto moj motovilec. Še dobro, da ta ne govori. Pa še pomlad je bila danes. Zakon.