REGRAT Z JAJCI

Včeraj me je ob kosilu spreletelo, da ko z zobmi zajemam in premlevam tisti ta prvi, res za gušt ravno prav železavsebujoči regrat v skledi in ki ga seveda ne moreš v šestih vodah tako dobro oprati, da med zobmi ne bi kaj škrtnilo, le in končno dobim tisti občutek, kjer se nebo nad tabo odpre in ti da znak, da bo vse še dobro in da se zvezde v mojem vesolju postavljajo nazaj na svoje mesto. Saj ne bom rekla, da do sedaj ni bilo prav dobro, le zima in tema res nista moj letni čas in pomlad pač je le pomlad in vsak dan za nekaj minut daljši dnevi, so za prmejduš in za nekaj kar se na da čisto opisati, a so res naravnost nekaj zelo fantastičnega. 

Sobota je bila celo tako fantastično sončna, da me je zagrabilo, da bi dobesedno pospravila podstrešje in sem tudi ga in za bis sem pomila še lustre in vse kar sveti, sedaj tudi dobesedno sveti. Vem, da ni lahko razumeti, a nekako isti končni učinek je sprazniti iz lustrov crknjene vešče in spečene muhe in tiste črne drekce, kot ura in pol psihoterapije ali gledanje resničnostnih šovov. 

Ja, počiščeno podstrešje v dobesednem in prenesenem pomeni je nekaj, za kar si lahko letos čestitam ob koncu zime, čeprav so vsi ostali zimski plani ostali na točki nula. 

Družinsko drevo, ki naj bi postalo lično zbrano v knjigi, je še vedno razsuto v tisti škatli starih fotografij, ki leži v kotu sobe kamor vstopam samo ob urah intenzivnega druženja z likalnikom. Seveda je to druženje nekaj, kjer se ravno ne družim rada. Tam je tudi pulover, kjer sem si zamislila neko pajčevinasto vezenino na pobarvani podlagi, kjer podlaga je pobarvana, le vezenina je končana na 1/3 in 100 x 70 platno, kamor naj bi se zgodila slika za nad mojo posteljo, ki je v nastanjanju že zadnjih pet let, a je bil lani konec leta dosežen hud premik, kjer sem dejansko kupila platno in ravno danes odkrila lažjo pot, kjer bom po vsej verjetnosti kupila reprodukcijo nečesa, kar je naslikal nekdo drug in mi je res zelo všeč.  Sprva so se mi sline cedile po originalu, ma ko mi je povedal ceno, sem ugotovila, da to pomeni cel mesec mojega trdega udinjanja se kapitalistom in bo zato reprodukcija več kot polno energetsko zapolnila prazen prostor na steni. Potem je tu še moja nesrečna Nemščina, kjer smo pri kein, nicht, null, kein lušt in po uradnem izgovoru kein zeit. Mater, dnevi do preverjanja ne-znanja se iztekajo in jaz nisem v stanju tu na koncu dodati niti spodobne nemške kletvice.   

In da ni vse tako počiščeno, da se sveti, sem ta teden dobila uradno, da diagnozo zakaj me boli okoli gležnja in zateguje v kolenih in seveda je intenzivno čiščenje notranje aure, ki sem jo izvajala skozi pretečene kilometre in tudi v ne ravno ugodnih vremenskih pogojih, pustilo posledice na moji dobesedno levi okončini in diagnoza se imenuje – dobro utečen zvin gležnja in bilo mi je priporočeno, da se malo ustavim in počijem, če nočem, da se občutek prekratke elastike iz kolena preseli še v moj križ. Torej letos Istrskega maratone ne bo in kot lisica in kislo grozdje bom rekla, da mi trasa tako ali tako ni bila všeč, ker prve Paranzane človek ne pozabi nikoli in torej ne tečem, sem polepljena z rdečimi kineziološkimi trakci kot neka kvazi krinolina in počivam in ugotavljam, da sem res težko čisto pri miru in sedaj se odločam, ali bi naredila kakšen trebušnjak na tleh ali na kavču. Ta teden je vsaj 5:2 za kavč. 

O Gregorjevem ne bom, ker sem se odločila, da mi bo všeč tisti del, kjer Sv. Gregor spušča luč v vodo in tudi ne o čestitki, ki sem jo dobila in ja, še vedno so človeški primerki, ki so na trenutke tečni kot muhe in mi gredo na živce s tem, ko poskušajo biti istočasno povsod in vseeno ugotavljam, da moram biti precej visoko na seznamu njihovih prioritet glede na to, kako hitro se od mene želeno naredi o katerih res ne vem kaj naj si mislim, a recimo temu, da ja, šla bom popiti tisti čaj, ker presneto, da zaprmej mi pripada in če bi res hotela pokpomenzirati vse tisto skozi kar sem bila dana, bi za domov naročila še eno flaško tanarboljdragega vina in potem bi ga zlila v wc. In neki drugi situaciji, kjer je prišlo do nekega precej nespodobnega povabila in to od nekega mlečnozobca, ki mu mati verjetno še perejo cunje in ga redno hranijo po žlički, sem na vprašanje, da če sem za kaj intimnega, ga precej izpod čela pogledala dol iz moje visokosti in starosti in mu rekla, da ja, za intimo sem pa zmeraj in sploh bi ga rada videla v pozi, kjer on svojo intimnost da med priprta vrata in jih jaz na drugi strani zaloputnem in da mu želim ob tem oblilo užitka.

Ne bom komentirala kam gre ta svet, a dokler bo rastel regrat za v solato, je tudi še upanje. Da se ne bom nekje drugje čisto popolnoma osmešila. Mogoče ne bi bilo slabo, če ob naslednji fizioterapevtski seansi prosim še za kineziološke trakove, da si z njimi zalepim usta.

Pa še včeraj sem nekaj iskala med nekimi svojimi starimi teksti in ne morem verjeti koliko globine sem lahko zapisala čisto v tri krasne. Bravo, lahko si res častitam, ker če bi bila Nobelova nagrada za totalno naivnost, potem meni v spomin postavijo nov Effilov stolp. Obup same nad sabo lahko potolažijo samo še Angleške komedije, ki se jih da gledat znova in znova ... Po kakšnih pocurkanih amerikanskih se mi potem pogosto prične dogajati želodčna kislina.