INTO-MARČEVANJE

Hm. Komaj dva meseca petnajstke sem prežvečila med zobmi in pogoltnila dol in imam občutek, da to leto bo drugačno. Definitivno in všeč mi je kakšen okus ima. Kurkuma na rdečem radiču z čičeriko, ki me mimogrede, moja nova obsedenost. Do sedaj je kot, da bi mi bilo napisano na kožo in jaz sem bolj jaz, kot sem bila lani.

Dogajajo se mi stvari, ki dajo okus ljudem. Kurkuma, kure in pravi primerki homosapiensa.

Petkov jutranji klic tja gor v deželo klobas in Golfov, ker je Condolizza Rice praznovala svoj osebni jubilej, ko sem korakala s parkirišča do offičine in šele ko zaslišim njen smeh v slušalki, mi je prišlo na misel kako škoda, da ni več prilik za srečanja, za tiste naše naključne kave, za pljuvanje po stvareh, ki jih je bilo treba popljuvati, za tiste tako podobne zgodbe, ki so se nam dogajale in smo si potem kolektivno lepile obliže in razkuževale rane in razpotegnjene besede in tradicionalne šoping izlete v Celovec na 27. April, kjer so samo trgovke v štacunah govorile Nemško in kjer mene enkrat niso spustili čez mejo, ker sem pozabila osebni dokument in tudi če sem imela s sabo knjižico, da sem redno cepljena in sem dokazala, da če je treba lahko tudi sedim zadaj v prtljažnik in lajam. Že precej let je tam gor severno, gastarbajter, precej daleč, precej zaposlena, a zveni zadovoljna in tako je prav. Ena izmed tistih, ki so si upali iti za svojimi željami in ena izmed prvih, ki je popokala kufre in šla, ker se je tako odločila še preden je to postalo vsesplošno moderno, kar jih poznam in kjer prijateljstva postajajo drugačna, na razdaljo, a vseeno ostajajo. Saj ni treba, da imaš nekoga vedno pred nosom, da veš, da je, ker če so ljudje v sebi tisti ta pravi, tudi razdalja pride malo bližja.

Potem je bila tu četrtkova kava, ki je bila kompenzacija za »o fak« malce daljši moment, ki je v bistvu bil tehtnica človeške narave. 

Dve uri prej ti vzamejo sapo, v ne dobrem pomenu, besede, pri katerih se sprašuješ, če je tip na drugi strani normalen, če ni samo brezsrčen totalen kreten, ki se mu namesto možganov pretirano razvijajo drugi organi in ki bi si jih želel videti samo v situaciji, ko jih da na zrak in postavi med podboj, ko so vrata odprta in ti si potem tisti, ki stoji na drugi stran in zaloputneš tista preklemana vrata. In res me razjezi, ker človek potem nima toliko tistega na trdo skuhanega jajca, da bi dejansko ostal in speljal pogovor do konca, ker da niti ne morem niti povedati, mi gredo na pražena jetra ljudje, ki izginjajo in pometajo stvari pod preprogo. In ko se odločaš med tem, ali po tistem, ko poskušaš prebaviti zmešane občutke, ki ti ostanejo po tistem pogovoru, a ne gre, ker so ti obležali v želodcu in bi jih samo citronska kislina mogoče s časom razžrla in razmišljaš, če greš na wc bulemično izbruhat ostanke kosila, ki je kontaminirano s človeškim kretenizmom, se domisliš, da bi bila bolje ena kava. Taka z avtomata, a za popraviti okus ... In res ga je. Petnajst minut pogovora o načrtih, v danih okoliščinah, kjer je jamrati postalo prej pravilo, tudi če vsi vemo, da to ni in nikoli ne bo zapovedana rešitev, ki bi kaj spremenila oz popravila in kjer imaš kakšen dan občutek, da se res nič več ne splača, je poslušati nekoga, ki si bo upal skočiti v neznano, čisti balzam za ušesa in moja duša je spet postala mirna. Še rekla je pričela spet na zeleno teči tja dol in sijalo je sonce. Modro nebo nad glavo je res dobra stvar in končno sem ugotovila, da se zares pomlad prižiga. 

Saj vem, da bo letos leto, ko jih bom še precej izgubila. Saj ne prav izgubila, a vem, da bodo šli naprej in mi ne bodo več vsak dan na dosegu roke in ne bo ravno tako, da jih bom lahko pocukala za rokav in nažicala za en kafe in potem ob plastičnem lončku izlila iz sebe vso bridkost in budalaštine tega sveta, ki so se določenega dne zgrnile name. Med njimi je tudi kakšen tak, kjer kakšen se kakšen dan še malce pritožujem sama sebi, da zakaj sta čas in priložnost prišla prepozno, ker vem, da mi bodo manjkali občasni verzi Welocme to the jungle by Gunsi, ki padejo čisto v kontekst kakšne določene situacije in Gunsi res točno vedo, kako je lahko kakšen dan v bitki za naš vsakdanji kruh in točno tisti humor in postavljanje me nazaj v perspektivo, ko provokacija pride to točke, da jih obrnem okoli in še enkrat pogledam iz tiste ta druge plati, ker vse stvari izgledajo lahko tudi drugače, če si jih res ogledaš tudi iz druge plati in druge male lepe preproste besede, ki se znajo spremeniti v stvari, ki delajo še tiste najdaljše dneve malčk krajše in mentalnemu konzumiranju prijazne, a vem, da so nekatere odločitve zadaj pri katerih zdaj res vem, da jih nisem zgrešila. Je že moralo biti točno tako. In tisto naredi najboljše spomine in vezi, ki se bodo podaljšale, a bodo upam ostale. Vsaj za novaleta in druge praznike. Saj sicer ni še tisti čas, a vem, da slovo počasi prihaja ... 

In danes sem ugotovila, da sem z nekim obiskom preveč predlogo odlašala in delam na tem, da prinesem noter. Ko vstopiš v kuhinjo in zalgedaš svojo elektronsko rojstnodnevno voščilnico naprintano in nalepljeno na hladilnik, med podobe Treh malih mušketirjev, ki pridno nabirajo leta in buške, a vsi avtomobili v soseski so hvalabogu še celi in bicikli tudi. Izgubila sem šest let nekega odraščanja. Šest let preveč, ki sem jih zamudila. Še dobro, da  Šiviljo in škarjice še natisnejo v tisti originalni izvedbi, kot je bila več kot 35 let nazaj in Pekarna še peče Mišmaš in se Zvezdici zaspanki res nikamor ne mudi. Papir je sicer nov, ma platice so še take kot so bile in ilustracije so pa za Oh, ah in sploh. Naslednjič bomo, ko bo pognala trava ...

Od včeraj imam na vesti eno hortenzijo. V duševno sproščujočem stanju spuščanja se v čisti zen nad tem, da vse počasi postaja živo, da kali in je martinčkanje na soncu čista idila, sem jo popolnoma obrezala in ker lastništvo pravno formalno pripada gospe materi in ko so gospa mati to danes opazili, je bila za trenutek najprej kot zlata ribica, ki je obtičala na kopnem in lahko samo odpira in zapira usta, potem se je pa usul plaz morilskih obtožb. Kot novemu krajinskemu arhitektu na našem posestvu, mi celo niso bile odvzete škarje. Stopila je korak nazaj, se sprijaznila, da tudi hortenzije niso večne in to cenim, ker vem, da je ugotovila, da je v medgeneracijsko razpoko treba napeti elastiko. Me zanima kako bo reagirala, ko bo ugotovila kako sem oskubila gratrože he he he. Ti so punčica njenega očesa.

Če bi rekla, da so trenutki, ko mi spregovori vesolje, je to to, ko v soboto kuham kosilo in Val 202 zavrti Sunsreen in nedeljski večer, ko končno odkriješ, kje tiči skrivnost skrivnost, da testo za ajdov kruh postane ravno prav pacasto. Ja, vse stvari moraš preliti z vrelo vodo. Tiste ta zaresne to prenesejo, ostalim pa vsaj konkretno zapečeš tla pod nogami. Ja. majkemi, kako mi gredo na notranje organe ljudje, ki so jih res čisto zgolj in samo besede. Niti ne vedo kaj zamujao, ker vedno izginejo preden iz njih kaj zraste.

Wear sunscreen

If I could offer you only one tip for the future, sunscreen would be it
The long-term benefits of sunscreen have been proved by scientists
Whereas the rest of my advice has no basis more reliable
Than my own meandering experience, I will dispense this advice now

Enjoy the power and beauty of your youth, oh, never mind
You will not understand the power and beauty of your youth
Until they've faded but trust me, in 20 years, you'll look back
At photos of yourself and recall in a way you can't grasp now
How much possibility lay before you and how fabulous you really looked
You are not as fat as you imagine

Don't worry about the future
Or know that worrying is as effective as trying to solve an algebra equation by chewing bubble gum
The real troubles in your life are apt to be things that never crossed your worried mind
The kind that blindsides you at 4 p.m. on some idle Tuesday
Do one thing every day that scares you

Don't be reckless with other people's hearts
Don't put up with people who are reckless with yours

Floss

Don't waste your time on jealousy
Sometimes you're ahead, sometimes you're behind
The race is long and in the end, it's only with yourself
Remember compliments you receive, forget the insults, if you succeed in doing this, tell me how
Keep your old love letters, throw away your old bank statements

Stretch

Don't feel guilty if you don't know what you want to do with your life.
The most interesting people I know didn't know at 22 what they wanted to do with their lives
Some of the most interesting 40-year-olds I know still don't
Get plenty of calcium
Be kind to your knees
You'll miss them when they're gone

Maybe you'll marry, maybe you won't
Maybe you'll have children, maybe you won't
Maybe you'll divorce at 40, maybe you'll dance the 'Funky Chicken'
On your 75th wedding anniversary
Whatever you do, don't congratulate yourself too much
Or berate yourself either
Your choices are half chance, so are everybody else's

Enjoy your body, use it every way you can
Don't be afraid of it or what other people think of it
It's the greatest instrument you'll ever own
Dance, even if you have nowhere to do it but your own living room
Read the directions even if you don't follow them
Do not read beauty magazines, they will only make you feel ugly

Get to know your parents, you never know when they'll be gone for good
Be nice to your siblings, they're your best link to your past
And the people most likely to stick with you in the future

Understand that friends come and go
But a precious few, who should hold on

Work hard to bridge the gaps in geography and lifestyle
For as the older you get, the more you need the people you knew when you were young
Live in New York City once but leave before it makes you hard
Live in northern California once but leave before it makes you soft

Travel

Accept certain inalienable truths
Prices will rise, politicians will philander, you, too, will get old
And when you do, you'll fantasize that when you were young
Prices were reasonable, politicians were noble
And children respected their elders

Respect your elders

Don't expect anyone else to support you
Maybe you have a trust fund, maybe you'll have a wealthy spouse
But you never know when either one might run out

Don't mess too much with your hair
Or by the time you're 40 it will look 85

Be careful whose advice you buy but be patient with those who supply it
Advice is a form of nostalgia, dispensing it is a way of fishing the past
From the disposal, wiping it off, painting over the ugly parts
And recycling it for more than it's worth

But trust me on the sunscreen

P.S: Jaz bi originalnemu besedilu dodala samo še: "Amen."