DIŠIM PO SANDOLINU

Danes imam dan za off in za barvanje sten in za razbijanje porcelana, kjer se med ostanki na tleh najde tudi kakšna sled ribje rižote z rdečo čebulo in sladko papriko, ker če npr razbijamo porcelan, potem moram istočasno sesuti tri skodelice, od katerih ena pade v rižot, ena preživi tik na robu police, tretja se seveda sesuje na prafaktorje na tleh.

Ko se barva se barva in v zaletu je že takoj zmanjkalo barve. Moja provizoriš garaža, ki je v resničnosti kozolec, je dobila novo leseno steno in kdo bi si mislil, da če proizvajalec trdi, da 5 litrov Sandolina v odtenku mahagoni prekrije 25m2 površine to tudi lahko ne drži vedno, če npr barvaš mlade in še frišne deske, ki so bile posekane v svoji rani mladosti in so še žejne življenja. Šlo pz pilo se je dobesedno je do daske in občutek, ko v lahnem toplem spomladanskem vetru visiš na lestvi, cca 15m nad tlemi in ti kanta z barvo zleti iz rok in v lahnem in toplem vetriču poleti, gravitacijsko gledano, proti tlem, ja, za sabo pusti krasen flek. Odlično je to, da je to, da je barva zgrešila avto.

Dobro je tudi to, da sem šele v nedeljo zjutraj ugotovila, da imam flek od Sandolina na licu in seveda sem taka šla zvečer v Cvetličarno poslušati Muff, kjer spet me je Cveličarn vrgla in finto in sem bila tam za eno uro in pol prej preden se je karkoli začelo, pa s Condolizzo sva že tako štartali od doma zelo pozno in če mi kaj gre na jetra je to, da če npr napišejo začne se bo 21h, potem razumem 21.20, ma 22.20 mi gre jako na notranje organe in ko potem tisti že dolgo želeni koncert v živo izpade tako, da tisti, ki je skrbel za ozvočenje je očitno gluh, ker če npr pevke ne slišiš, ker slišiš vse ostale inštrumente, ni dobro. Pa najprej sem mislila, da samo jaz samo slabo razumem, ko je med komadi kaj povedala, ma ko potem sem tudi Tokaca čisto nič razumela in če besedil od Kreslina ne bi ravno znala vseh na pamet, bi rekla, da poje po Prekmursko. Skratka, koncert ki bi moral biti za vse prste obliznit, je bil za en tak bolj mlačen sok. Je pa res dobro izpadel ta komad, če odmislim to, da Senidahinega glasu skoraj nisem slišala. Še dobro, da se je na odru spregledati res ni dalo. Res hudo dobra baba, v vseh pomenih besede. 

Sem pa v soboto našla tole pred hišo. Popolnost. Milina. Za tiste trenutke, ko je riniti naprej nekaj v kar verjameš, res čisto vredno.

 

Dobro je tudi to, da je včerajšnji test obremenitve gležnja izpadel zelo dobro in me danes boli vse razen gležnja in v bistvu ne vem kaj je mojemu duševnemu miru pomagalo bolj, to da sem prilezla na Kojco po alpinistični smeri in pri tem ne izpustila duše, ali popoldan preživeti v druženju z ta pravim, ta živim človeškim primerkom, s katerim si lahko deliva enaka mnenja, z lahkoto menjava besede in na koncu ugotavljava, da je razgled na koncu najinega pogleda enak in da sva kakšen dan oba presita iste pašte in takrat je treba zlesti kam visoko, da vidiš, da razgled je, le ne smeš pustiti, da ti zaplankani ljudje pravijo, da ga ni. In naslednji konec tedna pride Merklova, naša dolgoletna gastarbajtarka iz svoje daljne dežele Nemške in bomo lahko po skoraj letu dni spet (upam) kakšno rekli … Po naše, ker v petek imam izpit iz tega zaprmerj jezika s predolgimi besedami in čisto nepraktičnimi določnimi členi in status mojega napredka izpred 10 dni, ko je bilo še ful časa za se pripraviti, je zgolj 10 dni manj in očitno bo šlo na blef. Bom pa potem zagrabila, obljubim pri Die, Der in Das, ker zdaj se že vsi delajo norca iz mene, če nameravam ostati v drugi stopnji še naslednjih deset let in pišuka, da bom …

Zdaj grem spet živeti nevarno. Jaz, Sandolin in lestva 3. del. Mislim, da bom svojo mater prijavila na socialno službo. Njen otrok opravlja nevarna višinska dela in potem mi od spodaj gor teži, da je treba tudi razpoke med deskami pobarvati. Ma nemoj, očitno misli, da je njen najstarejšo otrok Batman. Pretvarja se kot, da ne ve, da mi tistih genov, ki jih tudi sama nima za pokonci in za vrtoglavo, ni zapustila. Nehala je, ko sem ji verbalno 15m zviška razložila naj se ne zajebava in teži, ker naj se zaveda, da imam v rokah kanto z barvo in da ji lahko skupaj z barvo pljusknem na glavo.

Kako lepo je, ko me medgeneracijska razpoka enakomerno v mahagoni odtenku. Zdaj grem poskušat še kaj politi in še kaj razbit, potem se grem pa pasti med motovilec. Motovilec je v bistvu stanje duha in edina stvar, ki ti za nabiranje vzame toliko časa, da že meji na ročno delo, a je končni rezultat tako sočen, da je tudi dlakocepenje vsega tega vredno in ugotovila sem, da za končni okus mora na njem ostati tudi malo zemlje.

Pa tako je, da neki človek, s katerim sem se precej dolgo izogibala priložnosti spiti čaj miru, me kljuv vsem svojim besedam ne more prepričati v to, da je res vse mislil v dobro, seveda nesebično in zgolj mene, ker presneto, da mi ne spodrsne več na vsaki lepi besedi, sploh če tisto kar med pocukranimi besedami razumem, ne prepriča v njegovo samopevano dobroto in celo mi v fris pove, da sem takrat imela prav, ko sem mu povedala, da se v tisto smer kamor bi on rad ne grem in narisala črto, do kje ga mislim spustiti in ko potem tam sedim, pijem čaj, poslušam kako zunaj dežuje in se sprašuje, če tip se sploh posluša kaj mi govori in če mogoče se spomni kaj je delal in govoril pol leta prej ... In nisem se mogla zadržati se tega mu ne povedati, ker halo, saj nisem po župi priplavala in potem je dojel moje sporočilo in poskušal svoje besede obrniti, da ne bi izpadle tako ko so. Ja itak. Pa dajmo reči, da enkrat za spremembo ne bom rekla, da ni panike in da je vse kul in vse dobro in bom njegovo slabo vest dokler se bo le dalo izkoriščala za doseganje višjih družbenih ciljev, od katerih bodo pozitivni učinki na izvoz in iz tega na rast BDPja. No evo, vsaka stvar je za nekaj dobra. Tudi slaba vest tistih, ki so steber naše družbe. In zaradi njih ne verjamem več v beton kot vezivno sredstvo. Prisegam samo še na travo, ker je mehka in tu moram prilepiti še en hvala nekemu drugemu človeku, ki mi v trenutkih močnih luninih krajcev in luninih men, vedno ponudi skodelico kave, v katero se lahko razjokam, potem ko me okoliščine čisto razštelajo. 

Razštelati se je dobro, ker potem se lahko nazaj naštelam. Danes sem se spet odločila, da ne podiram mostov in boli me srce, ko gledam kaj se dogaja v Sani. Še vedno je moje najlepše mesto na svetu, s spomini na žametne noči in petjem jutranjih molitev, iz minaretov ob pol petih zjutraj. Želim jim vsaj mir, ker pamet tiste, ki so vse skupaj začeli, verjetno ne bo srečala.