Rabarbara

 

Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.

 

Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …

 

Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradil, jaz pa nikoli nobenega veselja nad čiščenjem več kot 100 m2 talne površine, imamo pa lepo, prostorno in sončno stanovanje v centru Kranja. V njem imamo čisto dovolj prostora za vse vitalne potrebe dveh najstnikov, kabinet za moža in dodaten prostor, kamor jaz zapiram oprano perilo. Imamo tudi pokrito parkirišče za dva avtomobila, od katerih je eden golf dizel, odplačan na obroke, drugi pa BMW, ki je kupljen na lizing in je pod hipoteko za najnovejši model CNC stružnice, ki jo nihče drug v soseščini še nima.

 

Otroka sta pridna. Hči je že skoraj gimnazijska maturantka in sin je začetnik na srednji strojni šoli, za katerega mož upa, da bo šel po njegovih stopinjah. Vem, da prehajata skozi občutljiva leta in po svojih najboljših močeh in z moževo neizmerno podporo, ju poskušam vzgajati v poštena in dobra človeka in njun pogled uprt v nebo, ko jima delam poljubno pridigo dneva, prepoznam že takoj, ko ga samo nakažeta in  tudi vem, da pomeni: »O moj bog, zakaj si dopustil, da je moja mati dinozaver, ki je obtičal ujet v času?«

Vem, da mož dinozaver nikoli ne bo, ker je on tisti, ki je plačal za play station, mobilne telefone, pregrešno drage položnice z mesečno naročnino, ki vključuje vsaj 500 sporočil z vsebino »LOL« in serijo nadstandardno dragih in zato skoraj neopaznih zobnih aparatov. Za monolog v vlogi: »Dokler bosta živela pod to streho, bosta delala tako, kot z očetom hočeva … » si zaslužim Palmo v Cannesu in mož mi je obljubil, da me pelje tja med kolektivnim dopustom.

 

Ker vem, da je svet tam zunaj nevaren in ju moram na vsak način obvarovati pred vsem slabim, kjer  izključujem platfus  in karies, ker na to dvoje žal ne morem vplivati, si dopuščam starševsko pravico, da enkrat na mesec temeljito preiščem njuni sobi in zaplenim vse, kar se mi na videz zdi nevarno. Ko me je pri tem početju prvič zasačila hčerka in smo imeli domačo uprizoritev Hamleta: »Biti ali ne biti, v čem je smisel živeti, če nimam nobene zasebnosti« in sem ji podrobno razložila mojo teorijo skrbi za njeno prezgodnjo nosečnost, dobrobit in dolgo življenje, sem dobila v odgovor: »Mati, kar držiš v roki so mini mentol bomboni in ne kontracepcijske tablete.« Potem je sledil prej opisan pogled v nebo.

 

Imam tudi lažniv Facebook profil šestnajstletnice in oba moja otroka za prijatelja zato, da lahko nadziram njuno virtualno odraščanje. Res sem se potrudila, da sem na internetu izbrskala fotografijo mlade igralke, ki zgleda dovolj naravno, da bi lahko bila jaz v mojih rosno mladih letih. Malo bolj nerodno je bilo, ko je nekega večera, moja virtualna lažniva identiteta dobila sinovo dobila sporočilo, da če bi me lahko povabil na drink, ker da sem mu zdim ful znana in da je prepričan, da me je nekje že videl. Med tem, ko sem kolebala, če semu takoj prikažem v živo in bo videl, kakšna bo njegova punca v najboljših srednjih letih, sem raje izbrala virtualno laž in sem se navidezno zaročila z enim izmed dvestopetdesetih drugih virtualnih prijateljev, ki sem jih nabrala kar tako, s klikanjem po posluhu. Sklepam, da je moj virtualni zaročenec mrtev, ker sploh ni reagiral, ko sem mu spremenila status.

 

Z možem se razumeva. Časa za medsebojni pogovor imava sicer bolj malo, ker on dosti dela in sem jaz v javni upravi z nefleksibilnim urnikom, zato vsak prost termin res izkoristiva za graditev najinega odnosa. Vsak večer se pogovoriva o tem, kako nama je minil dan in kaj sva v določenih situacijah občutila. Govorim predvsem jaz, on mi pa daje občutek, da spoštuje moj način razmišljanja, ker se z večinoma stvarmi strinja in to vem po tem, ker kinka z glavo ali odobravajoče grka. Po tistem, ko sva brez besed dogovorila, da bom na pozabljanje na moj rojstni dan, ali na obletnico poroke, reagirala z umikom v tišino, je hitro dojel, da je moj molk zlata vreden in ga plača v drobnarijah, ki so narejene iz dragih kovin. 

 

Če ga še privlačim kot ženska? Sprijaznila sem se, da ni več tako, kot je bilo na začetku in da temu nisem kriva jaz. Pač nimam v sebi tistega mika, kot ga imajo vzhodnjakinje, jih on naravnost obožuje in z njimi preživi pretežni del svojega dneva. Poševnooke mu naredijo, da se mu prižge tisti strastni plamen v očeh, ki je nekoč trgal gumbe z mojih bluz in se ga ni dalo ustaviti, dokler se me ni odžejal in med srkanjem božjega nektarja, so se iz njega sipali plazovi občudovanja o tem, kako lepo ležijo moja drsna vodila na vseh oseh. Kako moji večji ležaji in moč vretena, pomagajo njegovi vzdržljivosti in da moja termična stabilnost pripelje do tega, da je potrebno aktivno hlajenje postelje in le, da zdaj ne govorimo nič več o meni in me je v njegovih fantazijah nadomestil energetsko varčen in sposoben obdelovalni CNC center.

 

Bilo je dosti noči, ko sem obrnjena stran od njega jokala v temo zaradi tega, a zdaj sem se sprijaznila in imam svojo obliko protesta, v katerem nikoli ne kuham riža, v nobeni pojavni obliki in vem, da mu s tem pokažem kako čutim in da mi ni vseeno. A vem, da je dober in skrben človek in zato ga zavita smo v kuhinjsko folijo, nočem stiskati v kuhinjski kot, ker kaj bodo sosede rekle, če bo preveč na glas ponavljal, da ga nocoj ne bi, ker ga je popoldan štihnilo v križu.  

 

Tudi kot družina funkcioniramo. Kot ženska, ki podpira tri vogale našega stanovanja, imam pravico, da z nerganjem dosežem, da se minimalno dvakrat tedensko zberemo pri obedu za isto mizo. Delimo si tudi delo in soseda me je enkrat celo prišla vprašat, da kako sem svojega moža uspela prepričati v to, da je sortiral smeti na našem skupnem odlagališču. Nisem imela srca, da bi ji povedala, da sem čisto po nesreči, med praznjenjem žepov pred pranjem, v smeti stresla njegov telefon. Ker je bila baterija prazna, se ni mogel doklicati. Sumil je, da sem ga jaz zadnja videla pri življenju. Ker je tudi slišal, da sem tik pred izginotjem dobila bitko s sinom, za odnašanje smeti, preden olupki od krompirja poženejo in zacvetijo, je ugotovil, da je po vsej verjetnosti končal prav v smeteh in mu ni preostalo drugega, kot se na lastne roke prepriča. Prostovoljno je presortiral vse smeti iz petinštiridesetih, povprečno štiri članskih gospodinjstev in enkrat za dolgo, spravil v red naš blokovski ekološki kotiček.

 

Potem sem nekega hladnega jesenskega jutra dobila klic, da nas je za večno zapustila moja draga teta Rozina, ki je bila družinska skala opore v trenutkih stiske. Pri njej si vedno dobil topel sprejem, zeliščni čaj z domačimi piškoti in mlado solato. Odkar ji je umrl mož, je še več časa kot prej preživljala na vrtu, ki ga je imela tam pri tistih zadnjih hišah, v smeri iz Kranja proti Bitnjam. Od tam naprej, se potem začnejo resni nasadi profesionalnega krompirja in parkrat sem se celo odpeljala k njej na parcelo, a nisem imela obstanka. Prevelika količina zelene barve mi povzroča argofobijo in potem me ponoči tlačijo more o peteršilju, ki mi obrača želodec.

 

Na zapuščinsko razpravo sem šla sama.

 

Seveda je bil pred tem družinski posvet, kjer sta sodedinji njene zapuščine, ki sta istočasno tudi moji sestri, povedali svoje stiske. Tetino stanovanje, da bi vzela moja starejša sestra, ker: »Saj veste, da je naša Nina noseča in uboga reva, še študentka.« Mislila sem si, uboga in mlada pri 30ih? »In njen fant ubogi je še vedno brez službe« Halo, od kdaj je arheologov preveč na trgu dela?

 

Malči, moja mlajša sestra bi pa tetin avto, ker reva komaj preživi iz meseca v mesec in saj veste, kako težko je, če človek komaj krpa konec s koncem in s pregrešno dragimi dizajnerskimi cunjami in torbicami. Jaz sem sestra v zlati sredini, ki se nikoli noče izpostavljati v intra-družinskih obračunih in zato sem se gladko strinjala, ko sta zažvrgoleli, da naj jaz dobim tetin vrt, ker da zagotovo je teta imela mene najraje in bi želela, da bi jaz dobila tisto, kar ji je bilo najbolj pri srcu.

 

Na sodniji smo potem naslednji samo še podpisale, si razdelile stroške takse za pravni postopek, šle na kavo v spomin na teto Rozino in se potem zelo na hitro poslovile z obljubo, da se enkrat za Božič pa zaprmej in zagotovo dobimo na skupno praznovanje, ker bi teta tako želela. Mislim, da se je takrat teti Rozini moralo malo splahniti v želodcu, ker se je tako grdo vlilo. »Kako je šlo na sodniji?« me je zvečer vprašal mož in jaz njemu: »Dobila sem Rozinin vrt«. »In kaj boš z njim?« je vprašal mož. »Tudi sanja se mi ne«, je bila moja čista resnica.

 

Potem je bila tako ali tako zima in mi o novi lastnini ni bilo treba razmišljati in tudi dnevi so mi tekli hitro. Čez dan služba, potem kakšna kava s prijateljicami in pot v trgovino, zvečer pa kakšna fajn nadaljevanka na TV in trikrat na teden pilates za zdravo življenje, dobro prekrvavitev in gibljivost sklepov.

 

Prišla je pomlad in z njo službena zbiranja ob avtomatu za kavo, kjer se je na veliko sadilo, priporočalo  naj boljša semena in menjalo sadike. Kava se mi prav grdo zaleti v grlu, ko mi pade na misel, da kaj pa moj vrt? Mislim, da sem tistega dne posadila svojo slabo vest, ki je dan za dnem rasla. Rozinin vrt, jaz ga pa tako puščam vnemar.

 

Nekega popoldneva je moja slaba vest pozvonila na vrata v podobi znanke, ki je res nisem prenašala in če ji je slučajno uspelo prestopiti moj prag, sem jo seveda morala povabiti na kavo in če sem naredila to, je bilo, kot da se je prilepila na stol in ure in ure in ure sem bila prisiljena poslušati o njenih hemoroidih, ki se jih za povrh drži še večna smola v življenju in zoprn mož. Priznam, da sem včasih že pomislila, da bi jih v kavo stresla kaj močnega, kar bi jih pospešilo prebavo, a potem mi je padlo na pamet, da njenih hemoroidov res ne želim čistiti s ploščic v kopalnici, ker smo ravno plačali profesionalno čiščenje fug in zato sem kar se da mirno srebala svojo kavo in si želela umreti. No, tistega popoldneva, ko je že držala za kljuko, se mi je posvetilo: »Veš Vera, ne zameri, samo res moram na vrt, ker imam toliko še za postoriti. Saj se oglasiš kmalu, ane?« in sem  kar stekla dol po stopnicah in odpeljala svoj golf v smeri proti Rozininem vrtu, da so gume škripale na ovinkih.

 

Sicer me je malo skrbelo, če jo bom vrtno parcelo sploh našla, a ko sem se pripeljala v bližino, kjer je včasih tetin mož puščal svoj avto, sem že od daleč spoznala rdečo opečnato streho, ki je pokrivala vrtno uto, kjer sta hranila orodje.

 

Pridem do ute, odklenem vrata in pogledam noter. Še vse je bilo natanko tako, kot je teta Rozina pustila za sabo, le precej prahu se je nabralo po policah. Orodje, kozarci vloženih kumaric in v njih neka semena. Mala ročna kosilnica, stoli in miza in veliko pajčevine po vseh v kotih in na oknu. Potem se razgledam okoli ute. Nadstrešek in pod njim klopca, kjer smo še kot otroci jedli breskve, ko jih je potrgala in skupaj z njo tekmovali, kdo bo dlje katapultiral oglodano peško. Zanimivo, da stara breskev še kar vztraja pri življenju. Malo sem se naslonila nanjo in za trenutek zaprla oči, ker me je zadel plaz spominov. Na Rozinino solato. Na to, kako je sadila korenje in kako je trdila, da ti porova juha sčisti kožo in špinača polepša polt in da če spiješ en deci terana na dan, ti tudi dobra kri ne povzroča problemov.

 

Potem sem pomislila, da če sem že tu, bi lahko res kaj postorila, ker če že imam to krpo zemlje in bilo prav, da z njo res kaj počnem, ker samo še tega se mi manjka, da se bo Rozina obračala v grobu. Se še zelo v živo spominjam, kako je smrčala, če je zaspala na hrbtu.

 

Pomislim, da bi bilo verjetno dobro najprej prekopati gredico in potem kaj zasaditi vanjo. Grem v lopo in poiščem primerno orodje in nekako po navdihu sem zagrabila vile. Zbrala sem vso notranjo moč, ko sem jih prvič zasadila v zemljo in se z vso težo obesila nanje in presneto, da je bilo veliko težje, kot sem si mislila. Vile so se mi spodnesle in zložilo me je po tleh, a nisem popustila. Še enkrat in še enkrat sem jih zapičila v zemljo, v tem pa zaslišala, da je nekaj priropotalo mimo mene. Tetina gredica je bila ravno zadnja v nizu vrtičkov in od tam naprej se je pričelo pravo polje in od tam čez, se je pripeljal en traktor, ki je za sabo puščal zorano brazdo.

 

Slišim, da se traktor ob meni ustavi in dol iz njega je skočilo nekaj plavolasega in priznam, da sem v tistem trenutku morala fasati neko hudo očesno infekcijo, ker vse, kar sem v naslednjih petnajstih minutah bila sposobna zaznati, je bila nebeško bela moška spodnja majica, ki je komaj držala prsne mišice. Bela majica me je pozdravila in takoj povprašala po teti Rozini. Povem žalostno vest, da je teta žal umrla in da sem jaz njena nečakinja, ki ji je zapustila ta vrt in bela majica in res sočni bicepsi so si segli skozi lase in kot, da bi si obrisali solzo: »Presneto, pa tako dobro sva se zastopila…«

 

Ko je moje vidno polje okrevalo in sem poleg mišic na prsih in rokah, lahko videla tudi noge, mi je takoj postalo kristalno jasno, zakaj je teta Rozina preživela toliko časa v svojem vrtu in vsem kilogramom solate, ki jo je pridelala za eno samo osebo, po tistem, ko je njen mož umrl.   

 

Ko je bela majica opazila kaj počnem, se je prijela za glavo češ, da delam tisto čisto narobe, da bi morala najprej gredo pognojiti in šele potem skopati in da ni problem, da mi bo jutri on pripeljal dober, domač gnoj, ker da ga je vedno tudi Rozini in da zaprmej vile držim čisto narobe, da me bo zaradi napačne drže štihnilo v križu in da mi bo prec pokazal, kako naj to delam prav. Postavil se ja za mano, me prijel od zadaj čez boke in postavil v ergonomski položaj za kidanje. Potem me je celo premaknil s svojim telesom, da mi je pokazal pravilno tehniko za prekopavanje zemlje. Mislim, da ni bilo koščka moje kože, ki se v tistem trenutku ne bi stopil. Ko je ocenil, da sem dojela sporočilo, se je hitro poslovil in rekel, da se vidiva jutri, če spet pridem in seveda sem prišla, dan za dnem in če je deževalo, je bil moj dan popolnoma pokvarjen.

 

Najino platonsko razmerje se je začelo s pognojeno njivo. Potem je rekel, da lopatanje zemlje ni delo za nežne ženske roke in da jo bo on in ker imam najlepše dlani, ki jih je kadarkoli videl, sem imela pravico, da sedim na klopci in uživam v pogledu na prsni koš zgoraj brez, kako koplje mojo njivo. Ne moreš verjeti, kako se razvite hrbtne mišice lahko svetijo ob sončnem zahodu. Ko me je učil sajenja krompirja, je bil moj dekolte tako globok, da bi lahko v skopane luknje posadila zrele melone.

 

Ja, nekje po treh tednih je presneta gredica postala moja njiva in bila sem zaljubljena v mlade sadike in daljši pogovor, ki ni vključeval nekontroliranih napadov veganskega hehetanja, sem bila v stanju izvesti samo še o poganjkih, pikiranju in pletju plevela in moje stalne kofetkarske kolegice, so me označile za zelenjavno asocialno  in so se mi začele na daleč izogibati. Še Vera se od takrat, ko sem jo postavila pred vrata, ni več oglasila.

 

Ko se je pomlad razbohotila v poletje, sem domov vozila na kilograme solate in druge zelenjave, s katero sem plašila otroka, da sta privzdigovala oči v nebo in v veliko začudenje spravljala moža, ki nekako ni mogel verjeti, da sem vse to pridelala sama, je pa pojedel čisto vse, kar sem postavila na mizo.

 

Ko se je pomlad prevesila v poletje, se je tudi dogodilo, da sem kakšen večer prišla domov malo kasneje kot on in ko sva nekega večera, ravno tako, nekako naključno trčila eden v drugega v kopalnici in me je zalotil napol golo, je tako s strani premeril moje spodnje perilo in vprašal: »Tako oblečena ti delaš na vrtu?« »Ja no, je udobno in zračno …« potem mi je zmanjkalo argumentov, s katerimi bi opravičila še čipkasto in rdeče in sem jo zelo na hitro pometla pod rjuho, se obrnila na svojo stran in se delala, da sem v trenutku omahnila v spanje. Tako je minevalo poletje polno pričakovanj, solate in paradižnikov. Za moje nohte me že dolgo ni več skrbelo, ker občutiti zemljo med prsti in v daljavi ugledati traktor, kako se približuje, je bilo nebeško in mi je skoraj srce pobegnilo iz prsi, ki so se komaj držale v rdečem modrcu in majčki s špagetastimi naramnicami.

 

Moja blaženost je trajala vse dokler, nekega večera, ko sva ravno kopala krompir ... No, kopal ga je on, jaz sem se zraven samo potila, kar naenkrat zagledam temno siv BMW, kako zapelje po potki do vrtne lope in iz njega izstopil neka, na daleč znana postava. Ko sem se zravnala in pogledala bolj natančno, sem ga na prvi pogled spoznala in mi je bilo takoj jasno, kje sem ga že videla. Moj mož osebno! Mislim, da bi se še tete Rozine, ki bi vstala od mrtvih in se naenkrat pojavila tam, dosti manj prestrašila.

 

Od vseh stvari, kar moj mož ni, definitivno kot pribito drži tudi to, da ni neumen in med besedami: »Sem prišel pogledat tvoj vrt«, sem takoj razumela, kaj mi je hotel povedati. Potem je šel do mojega osebnega vrtnarskega trenerja in mu iz rok vzel motiko. Stisnilo me je pri srcu, da mu bo kaj naredil, a on ga je čisto mrtvo hladno pogledal in rekel: »Če ne zamerite, bom jaz  dokončal, kar sta začela« in je pričel kopati in metati mlad krompir v gajbico.

 

Od takrat naprej se traktor le redko še pripelje mimo moje njive, je pa skoraj vsak popoldan, po šesti uri zvečer, ob lopi parkiran temno siv BMW. Za rojstni dan, sem lastniku tega na lizing kupljenega BMWja, kupila pet belih spodnjih majic in po dveh mesecih ugotavljam, da se mu že poznajo prvi bicepsi in nekega večera, ko naju je presenetila vročinska nevihta, sva čisto spontano preizkusila, če miza v lopi zdrži najino težo. Ker naju je skrbelo, da je ne bi polomila, sva pred tem drug z drugega strgala vso odvečno obleko in tako odstranila odvečno težo. Žal najin dober namen ni pomagal. Miza ni zdržala pritiska in med treskom po tleh, sva odkrila, da je v podtalnem skrivališču teta Rozina imela skrito skoraj stoletno zalogo šnopca. Tistega večera sva potem doma družno prala solato in rezala rabarbaro za v kompot in se pri tem režala kot dva mulca.

 

P.S: Vem, da je moja izpoved predolga, a čutim potrebo, da nekomu zaupam, da je rabarbara res dobra rastlina za jo gojiti v vrtu. Iz njenih skritih kotičkov lahko posrkaš sladek sok, ima mehko sredico in zelo ima rada, če se jo grizlja tudi ponoči.