HUDA MAČKA

Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je. 

To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti.

Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla.

Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih jutranjih urah, sem si rekla, klinc, napol prisebna pa ne grem v pisarno, ker imam itak še dva dni starega dopusta za porabit in sem petek preživela doma v pranju, kuhanju, pletju džungle, ker se iz nje ni več videlo nobene rože in potem zvečer sem bila povabljena na večer, ki je bil čisto ta prava kresna noč in je v spletu besed in občutka, izpadel tako zelo lepo, da moram še zdaj globoko vdihniti, če pomislim na bližino in na koncu sem prestopila mejo mojega osebnega prostora in ga po priporočilih dr. Sanele Banović zaključila z objemom, za katerega sem bila prepričana, da bo spremenil nek svet, izbrisal vse kar je težkega in mojo podobo pustil v obliki lebdečega angela, ki ga človek ne more pozabiti, ker dejansko sem se potem še naslednje jutro počutila precej nad zemljo lebdeče.

No, potem je tu tisto naslednje sobotno jutro. Že v petek popoldan sem poslušala, da nekje v kozolcu mjavka en mali mucek. Za pojasnilo, živim v vasi, kjer je rezmerje človek : maček 3 na 1 v korist mačkov in 75% populacije je skoncentrirano pri naših najbližjih sosedih in v eni izmed rodnih dob se je k nam že prostovoljno posvojila naša trenutna črna mačka, kjer je veterinarka zaradi njenega krhkega zdravstvenega stanja svetovala sterilizacijo, kar smo tudi naredili. Se pravi neidentificiran mačji mladič v kozolcu nikakor ni mogel biti naš. 

Potem so prišli še oča in skupaj sva poslušala in iskala kjer bi bil muc in ker je njegov glas prihajal izpod kupa drv, kjer ni šans, da sva ga bila v stanju najti, mi je padlo na pamet, da lahko v iskalno akcijo vključim Modrega dirkača, ki kot strokovnjak za vse kar leti, hodi in teče, zelo rad izkoplje tudi kakšno miš, ni zlomk, da ne bo izvohal mačka in res ga je … Oča so potem ocenili, da je najbolje, da muca pustimo pri miru v njegovem skrivališču, ker bo ponoči ponj prišla mačja mama. No, mačje mame ponoči ni bilo od nikoder in celo noč smo poslušali mačjo tožbo lakoti.

Naslednje jutro je stekla reševalna akcija, kjer so oča mucka izbezali na plano in jo je pobrisal direkt pod moj avto in v parih sekundah se je mačja tožba slišala od nekje izpod haube. Ni bilo druge kot odpreti haubo in glej glej, muc na motorju in čez dve sekundi glej glej, muc pleza nekam noter za motor in kaj sem tla drugega kot ga zagrabiti za rep in zadnjo tačko in ga povleči ven, ker ne morem živeti z mislijo, da sem z vžigom avta povzročila smrt malega živega mačjega bitja.

Mačja hvaležnost ne pozna meja, pa bi jo lahko. Muc je bil svoje rešitve tako vesel, da me je šavsnil v prst in jo pobrisal v drugo taso drv pred kozolcem in jaz se zraven še smejem, glej glej kako jo je pobrisal …

No, čez dve uri se nisem več smejala, ker me je prst bolel za znoret in je izgledal kot rdeča hruška. Po priporočilu hišnega sveta sem šla pogledat, če urgenca v dolini še dela, kjer medicinski brat in urgentna zdravnica neverjetno gledala moj prst in: »A maček, da vam je to naredil?« in jaz, da ne maček, to je bil bolj šele brat od Hello Kitty. 

Potem sem se skoraj zlezla skupaj, ko sta mi ščistila gnoj iz tistih dveh luknjic, mi dala na prst jodov obkladek, povila roko, mi predpisala antibiotik in dala napotnico za na urgenco v Lj, če bolečina in oteklina do naslednjega antibiotiku navkljub dne ne bosta popustili, ker potem zna biti, da se je kaj zakompliciralo in zagnojilo globlje in bi bilo fajn, da kirurg malo pošraufa.

V nedeljo je bilo stanje za 3 levele slabše in ni bilo druge kot, da me Prestolonaslednik vkrca v avto in smer Ljubljanska urgenca, kjer sem morala še vsaj 3x ponoviti nevernežem, da ja, majhen muc mi je to naredil in veliki finale je bil pri kirurgu, ki je s skalpelom dve majhni luknjici predelal  v dve večji luknjici. Na koncu sem dobila navodilo, da se morem naslednji dan zglasiti v antirabičnem dispanzerju, da preverijo možnost, da sva jaz in muc stekla in itak, da je to spet v Ljubljani. Sestra mi morala 3x ponovit ime dispanzerja in ko je videla, da res ne razumem kakšen dispanzer, mi je prijazno napisala naslov na izvid.

Med tem, ko sva bila v Ljubljani, se je doma razbesnela prisrčna nevihta in domov sva se pripeljala na ravno svežo razsuto streho, ki jo je vrtinec pometal s kozolca. Popoldanska ocena škode je pokazala, da se nimamo kaj žalit, ker je to bil res samo naš vrtinec, ker je samo nam odkril del hleva, dva kozolca in vogal stanovanja od Modrega dirkača, vse ostale strehe v vasi so ostale nedotaknjene.

Včeraj je potem zdravnica v antirabičnem dispanzerju ocenila, da je bil ugriz izzvan in da je muci to naredil v samoobrambi in da me zato ne bo cepila proti steklini, ker se s tem cepivom res ni za zaj… in ker je Slovenija že drugo leto razglašena za stekline prosto območje in ker je Severna Kalifornija zelo blizu Italijanske meje, kjer je Italija tudi razglašena za stekline prosto območje, če bi pa npr bila z Doljenjske, bi bilo pa malo bolj za razmisliti, ker Hrvaške lisice so pa še problem. Ta diagnoza me je stala 12 orjov, ker toliko je povratna karta z avtobusom v Lj in nazaj, ker s povito in bolečo roko nisem mogla vozit, plus še 1,2 ojra za kafe na avtobusni postaji v Lj, ki sem ga popila ob avtohtonem vonju po razkrajanju nočne scalnice, popoldan sem pa enoročno pomagala pobirat razbite cegle okoli hiše, ker me je manj bolelo, če sem čutila bolečine tudi v drugih delih telesa.

Sinoči sem spet zaspala sem v bolečini in v preklinjanju Hello Kitty.

Danes sem bila na prevezu in kontroli pri osebni zdravnici, kjer smo po odstranitvi kupa povojev vsi družno in zgroženo ugotovili, da je moja roka še vedno otečena in prst podoben hruški in ja, to je zaradi malih zobkov Hello kitty. Ne moreš verjeti, a mislim, da sem v čakalnici tudi srečala najbolj »fjerbčno babo« v okraju, ker je med čakanjem obdelala vse, ki so jih naključno stopili mimo njenega tola in nisem niti registriala, da je poslušala tudi mene, ko sem sem znancu razlagala kaj se mi je zgodilo in ko sem že v prevezovalnci čakala zdravnico, slišim kako pride noter in med vsem ostalim govorjenjem, ki ga je bila sestra »ful vesela«, jo sprašuje še: »slišite, je bila ena gospa, ki jo je ugriznil maček …« in ko je že opravila pri zdravnici in je sestra za moment zapustila pisarno, sem jo skozi priprta vrata prevezovalnice videla, kako je špegala po kartonih, ki so bili na mizi in ko je opazila, da sem jaz v prevezovalnici, itak da je prišla noter in vprašala, da kako izgleda, če te maček ugrizne … Najraje bi ji v živo demonstriala.

Zdaj sem na novih antibiotkih, ki po informaciji zdravnice, pobijejo tudi konjske bakterije in glede na to, da mi je zdaj po uspelo toliko natipkat, že res da 6 prstno, a razlika je očitna in upam, da res samo še jutri gre na kontrolni pregled k zdravniku in jutri si tudi že upam v službo.

Nikoli še nisem tako doživeto preživela junijskega koriščenja lanskega dopusta. Vsak dan sem bila na izletu pri drugem zdravniku, švicala sem več kot sem se lahko enoročno stuširala in z mano so na prstu jodovi obkladki, ki izgledajo kot da mi prst gnije in čisto vsakič me dohtarca na to opozori, da naj se ne ustrašim, bi pa lahko dodali v formulo vsaj malo konzervansov z modro barvo in vsaj eno pikico vonja po morju.

Če povem čisto po pravici ne vem, a me bolj boli prst, ali moja bojazen, da moj objem ni bil nepozaben, da ni spremenil nekega sveta in izbrisal vse kar je težkega in mojo podobo pustil v obliki lebdečega angela, ki ga človek ne more pozabiti. Klinc, zdaj vsaj vem, da konji pod haubo so ok, mački pa ne in nikoli več ne bom nobenega za rep vlačila ven.

                                               Fotografija je simbolična, a točno tak je bil ...