KRONIKA

Ponedeljek, 12. Junij 2017

Točka ena razbesnitve je bila na mini viaduktu, kjer imamo edini semafor in tam me je moj najljubši sosed izsilil, ker sva oba videla kamion, ki je čakal na rdeči in za  isto smer kot sva bila namenjena midva in seveda, ker sem morala bremzati, da mu nisem zapeljala v prtljažnik, sem padla v rdečo in za kamion, ki kot prvo je bil res blazno počasen, kot drugo tipa je bila dobesedno polna cesta in kar me je najbolj spravljalo ob živce je bilo to, da se niti pod razno ni hotel umakniti na katero izmed precej števičlnih odmikališč in je imel zadaj nalepljeno nalepko tipa, ki si slači hlače, kaže nago rit in gor je pisalo: »Bite me!« Ko končno pridem na en del ravne ceste in je bilo celo nič prometa iz nasprotne smeri, se zahvalim vesolju za priložnost za prehitevanje in ko sem že na zunanjem pasu, ugotovim, da me tip stiska … To je točka, ko se mi je odpulilo in sem se obesila na trobljo in če bi imela malo več korajže, bi tipa prehitela, potem avto zapeljala na počez, da bi moral tip ustaviti kamion in potem bi vzela iz prtljažnika tisto mojo metlo za sneg in tipa obdelala, da tega nikoli ne bo pozabil.

PS: hitrost je bila tako hitra, da sem čisto varno lahko vzela telefon in torbice in na hitrosprožilcu tipa posnela od zadaj. Ker imamo čisto na novo pobarvan prednji odbijač, nisem hotela od blizu posneti še tiste nalepke.

Torek, 13. Junij 2017

Konstelacija planetov je bila postavljena tako, da ni bilo nič sonca v moji hiši, samo zelo malo pritiska in občutek, da me vesolje tišči z glavo v tla. Nič mi ni šlo od rok in že navsezgodaj sem rabilo eno večnost, da sem svoje truplo pobrala iz postelje. Potem sem velikokrat čez dan obžalovala, da sem ga in tole sem sedaj našla na netu, kar popolno opiše moje občutke.

V bistvu bi res rabila objem, a bi bil tudi trije mojito-ti čisto zadosti, samo sem šele danes ugotovila, da je bila ponudba mišljena resno. Klinc pa jaz in moje branje med vrsticami. 

Sreda, 14. Junij 2017

Vsakič, ko ne tešče slišim ta komad, iz jutra nastane super dan. 

Danes praznuje nekdo, ki ima zelo rad jagode in ki presneto dobro presodi ljudi, da mu  raje ne povem vseh primerov, ki jih zadene v nulo, ker potem bi dobila res veliko tistih »a sem ti rekel« in bi podvomil v mojo zdravo pamet, kar nočem, da bi, ker hočem izpasti vsaj delno povpečno umetno inteligentna in si sploh ne znam predstavljat koliko mi bo manjkal, če bo kdaj res kam odšel in res fajn je pojesti kosilo v dobri družbi, ker včasih tudi ni treba reči nič in vse razumemo kaj je bilo s tem povedano in brez heca bi bili dnevi res dolgocajtni. Tudi tu si ne znam predstavljati, kako bi bilo, če nas ne bi bilo več. 

Dan končujem do komolcev v moki in res mi ni jasno kako tiste avtorice kulinaričnih blogov lahko npr posnamejo vse tiste hude fotke kako npr se v kupu moke valja hlebec kruha. Pri meni bi to na koncu izpadlo tako, da ko bi hlebec dobila v pekač in pekač v pečico, bi začela iskati kje je moj telefon, ki mi je takrat v marcu padel v wc školjko … Vse lahko prežvim, če vem, da imam kruh za zajtrk moram imeti vedno na zalogi.