MOČNA LUNA

Vse skupaj, kar je v zraku valim na močno luno, ali pa je res Saturn kjer v kakšnem temnem kotu moje hiše, ker nekako imam občutek, da se večplastno luščim pod kožo iz mene odpadajo stvari, ki sem jih leta vlačila s sabo, občasno no ok priznam, dokaj redno prežvečevala, a so se razrasle še bolj kot plevel …

Petek je bil eden izmed teh dni, ki se je začel z zelo močnim četrtkom, ko smo izvedeli, da je še  ne pol leta nazaj upokojen zunanji sodelavec izvedel, da ima raka na slinavki in verjetno že metastaze v možganih in to je bil človek, ki je živel tako, da si ni ničesar odtegoval. V primerjavi z našimi »štipendijami«, je kot tuj zunanji sodelavec temu primerno bil tudi po nemških finančnih standardih nagrajen za svoje delo in s tem je tudi fural življenski slog zelo dobro stoječega Nemca. Hrana, pijača, dopusti, avti … in pred novim letom se je upokojil in ko se je začelo govoriti kaj se mu bo kupilo za darilo, je naš management prišel na idejo, da naj prispevamo po 80 eur, kar je za naše plače halo, ko npr kod izmed nas praznuje zbiramo po 5 eur in za nekoga, ki ima vsega, bomo pa še po 80 Eur dajali od naših plač? Da bo jasno, če je to nekdo od nas tle, ki res rabi pomoč, mu damo tudi po 100 euro, a nekomu, ki ima vse in vsega, je to pa veliko "too much", naj mu pa firma kupi darilo, če mu hočejo kupiti nekaj tako dragega. Potem smo dobili »sindikalno« tarifo 50 eur, ki smo se ji uprli in jo na koncu proti vsem usmeritvam vodstva uporniško spremenili v prispevek po 20 eur in to z zelo glasnim in očitnim negodovanjem in tudi naš Velikoroki šef nam je dal prav. To je pač tako, ko nekoč ljudski šefi iz ljudske firme zrastejo v managerje in potem nimajo več predstave, da vsi nimajo takih plač in delnic … in naš zunanji sodelavec je razlagal, da kaj vse bo počel, kam vse bo še šel, zdaj ko bo v penziji in ko smo v četrtek izvedeli za diagnozo in da je neoperativno, je vsak posebej utonil malo sam vase in prva stvar, ki mi je padla na pamet je bila ta, da kaj ti pomaga celo življenje spravljat denar na kup, ker na koncu, kaj ti pomaga? Je že res, da si bo lahko privoščil najboljše Nemške zdravnike, a fora je v tem, da je človek imel vse te orto fancy manageske preventivne preglede in mu niso nič našli razen tega, da je enkrat moral iti v en klošter za 3 tedne na meniško hrano, da je shujšal. Kaj ti torej pomaga kup denarja in ali te BMW res naredi tako bolj srečnega kot če npr voziš malo zarjavel Citroen?

Na koncu je res, da človek obrača Bog obrne. Pa tudi če temu ne verjameš, jaz lahko sama na sebi vidim, da nekih stvari ne moreš spremeniti in pika. Lahko se na pol pretrgaš in vlečeš v drugo smer, a če ne gre, ne gre in lahko samo sebe poješ od žalosti in še česa, ali pa se zapiješ.

Potem sem pomislila, da kaj bi naredila, če bi se znašla na njegovem mestu? Ali bi kaj obžalovala? Ali bi imela občutek, da moram v tistih mesecih, ki bi bili še pred mano, rešiti svoj svet in narediti vse tisto, kar sem vedno želela, a nisem?

Ugotavljam, da nekih posebnih želja nimam.

Kar sem želela videti sem in itak vem, da je svet veliko prevelik, da bi kdaj videla celega in dejansko si tega niti ne želim. Kakšen dan je moj svet čisto zadosti velik, ko  grem peš tja na vzpetino, kjer pod lipo pasem možgane po sveži travi in upam, da se mi kaj utrne in tudi ne mislim, ne bi pustila za sabo nekih nedokončanih stvari.

Ja, bilo bi eno obžalovanje, a v tem primeru je to dobro, ker to pomeni, da nikogar samega ne puščam za sabo. Mislim, da lepih spominov imam zadosti za eno življenje. Pametnejša ne bom. Torej bi šla brez obžalovanj, ni pa šans, da bi si pustila imeti cmerav pogreb. 

Mislim, da bi bila ABBA primerna glasbena podlaga in tudi mi ni čisto jasno od kjer sem zdaj prišla na to idejo. Mi je že vklopilo, za na Coldplay na sedmino nimam zadosti denarja. Vaški duo ABBA pa ni tako drag ...