OPERACIJA ČEVAPČIČI

Vsake toliko zapadem v nekakšno malodušno stanje duha, ko se mi zdi, da sem obtičala s podplati zalepljenimi v tla in bolj ko se trudim, da bi se premaknila, ne gre in za zlomka res ne gre. Temu bi lahko rekla kar rdeča nit stanja duha preteklega tedna, ko me je v sredo čakala še pot v Bosno, na drugi del izobraževanja, kako nas naučiti, da bomo vedeli kaj prodajamo. Res se mi ni šlo in že sama misel na pot mi je bila odveč, čeprav vse kar sem morala narediti je bilo to, da spakiram, se usedem v kombi kamor sem bila določena in adijo pamet in dober dan znanje. 

Ponedeljek sem preživela, nekako v simbiozi s svojo tečnobo in sočnimi dvomi. V torek mi je šlo nadpovprečno kot po maslu in zaspala sem v prepričanju, da sem spakirala vse in v sredo zjutraj sem celo POGLEDALA v denarnico, če je moja osebna tam, kjer bi morala biti zmeraj in ITAK, DA JE, sem si mislila, ko sem denarnico zbasala v boršo. 

Ker kot sem že trikrat rekla, sem v glavi negovala svoj najljubši deževni oblak in v njem sočne dvome, sem se pred odhodom odločila narediti hitri test in preveriti kako hitro bi nekdo reagiral, če bi npr rekla, a mogoče imaš čas, ker bi enostavno rada videla en prijazen obraz preden grem in odgovor je bil v trenu oka in obraz se je naslikal pred mano v 45 minutah, ki so sledile mojemu vprašanju. S tem sem dokončno potrdila teorijo, da so si ljudje med seboj različni in se je res za na daleč izogibati ljudem, ne kličejo nazaj, ki so mojstri za izgovore in ki imajo mehko kuhana jajca, ampak to je zdaj itak že stokrat prežvečeno in predmet predpostane zgodovine. Je bila pa hudičevo dobra šola in mogoče bom kdaj po njen napisala scenarij za telenovelo.

No, če premaknem sama sebe v kombi, kjer lahko rečem, da smo skupina 30 polno odraslih in dobro mislečih ljudi se zelo težko uskladili s katerim kombijem bo kdo šel in kdaj bomo štartali, da je na koncu poleg dveh kombijev, eno uro pozneje štartal še en avto razvojnikov in kar se mene tiče, hvalabogu, da je.

Tudi tu je šlo vse kot po maslu. Štartali smo točno, se nekje pred mejo še ustavili za wc in eno kavo in ko pridemo tik pred Obrežje in Jager, ki je šofiral naš kombi, reče: »dajte mi dokumente, ker bomo zdaj zdaj na meji,« jaz sežem v denarnico in iz nje potegnem VOZNIŠKO! Prekletstvo imeti dva plastična dokumenta z isto podobo na sliki in prekletstvo še enega zarečenega kruha, ko sem se nekoč hvalila, da meni se pa to ne bo zgodilo, se je udejanilo in ne vem kaj me je bolj zasekiralo - to da sem na meji brez veljavnega dokumenta, ali to, da se mi tudi približno ne sanja, kje sem izgubila osebno. 

Medtem, ko sem panično razmišljala in si v glavi slikala scenarij kako na Obrežju štopam Bolgarske kamionarje, da pridem domov, vzamem pasoš in potem zelo zelo zgodaj naslednjega jutra nazaj do Ljubljanje, kjer uštopam našega Generala, ki se je odločil, da ne gre z nami in pride za nami naslednji dan in bo v Bosni do 9h, ko je bilo planirano, da nam odpredava uvodni del, me je Poligolotka vprašala, da če se spomnim, kjer sem nazadnje rabila osebno in se mi v glavi prižge žarnica.

Itak, rabila sem jo začetek meseca, ko sem letela na Poljsko in ko potujem z nahrbtnikom za prenosnik, jo pri čekiranju na let vedno dam v en majhen žep v ruzaku in glej ga zlomka, tokrat sem imela plac v kufru in sem rekla, ne bom vlačila s sabo še ruzaka, ker lahko prenosnik v kufer dam in ruzak je seveda lepo ostal v omari v službi.

Sledila je »Operacija čevapčiči«, kjer sem jaz po telefonu lovila nekoga, ki bi še bil na taki distanci, da je mojo službeno omaro lahko dosegel peš in kar je pomenilo, da je malo do 4h popoldan še v pisarni, kar sem ugotovila, da to niti ni nekaj zelo realnega za pričakovati, če je kpl prodaja s šefi nekje na poti … 

Moj Velikoroki šef je vmes že klical šefa tehnologije, ki je bil na poti za nami v zadnjem avtu in ga prisilil, da se je ustavil nekje pri Ivančni in mu dal navodila, da naj se od tam ne premika dokler ne dobi nadaljnjih navodil. Jager je med tem lovil našega službenega šoferja, da preveri, če je možno, da pobere mojo osebno in gre do Ivančne …

Potem je meni uspelo dobiti šefico marketinga na telefon in šefica marketinga je v tistem žepu mojega ruzaka res našla mojo osebno in naš službeni šofer je bil ravno takrat slučajno že v firmi in je mojo osebno prevzel v roku parih minut po klicu in Rus se malo pred 4 uro popoldan z objemom poslovil od mene na Obrežju, ko je kombi speljal naprej proti Bosni in dvajset minut pred 6 uro zvečer sem že sedela v avtu s šefom in šefico tehnologije ter dvema vodjema projektov in kar je najbolj pomembno, s svojo osebno izkaznico.

Moram povedati, da me dolenjski grički čisto vedno popolnoma očarajo, ker se mi zdijo tako ena bolj prisrčna izvedba našega predalpskega hribovja in vedno, ko se vozim tam okoli, se mi milo stori, da zakaj npr naši govci niso bili ustvarjeni v eni taki malo bolj dol potlačeni verziji. Saj ne rečem, da če si gor na griču, da razgled ni za bogove, ma je treba tudi priznat, da je živeti dol v grapi prilično klastrofobično. 

Tudi grad Mokrice mi je nekaj najlepšega, kar ugledaš, ko se iz juga vračaš domov in ob zadnji poti v Bosno, se mi je Krško zdelo najlepši kraj na svetu, ker sem bila rešena Korejcev. 

No, zdaj lahko rečem, da sem dolenskih gričev res do sitega nagledala za nekaj časa in zdaj mi je čisto jasno katere ljudi v življenju dajem na prioritetno listo. To so tisti, ki jim lahko jamram na rami, me prenesejo tudi, ko sem tečna in jih lahko pokličem, ko rabim pomoč. In že res, da imam občutek, da je moja služba včasih kidanje večnega kupa gnoja, a pride v paketu z določenimi super človeškimi primerki.

Kar se tiče Bosne, še vedno ostajam v prepričanju, da če bi morala iti na začasno delo v eno izmed naših lokacij v tujini, grem v Bosno, ker že samo tisto, kar je v zraku, je tisto pristno nekoč tudi naše domače in to, da so ljudje prijazni s tabo, je neprecenljivo. Tudi to, da za zajtrk ješ burek, za kosilo ražnjiče in za večerjo najprej prebranec, kislo zelje, šobsko solato, klobasice in odojka in za vmes čevapčiče v lepinji in kajmak in z dodatkom pomfrija in končaš z eno vsega sladkega nabasano baklavo. Tega se res ne da prebaviti brez dunje …

In če mi kaj ni jasno, je to, da npr človek, kjer mislim, da v vsakodnevnem življenju niti ne ve za moj obstoj, ker gleda nekam v tla ali pa skozi mene, ko se srečava, me čez dva sedeža avtobusa sprašuje o mojem znanju tujih jezikov. Potem, ko sem najprej dvakrat preverila, če res govori z mano, sem mu rekla, da: »Glej, moje znanje tujih jezikom je odvisno od tega koliko sem jezna…«

Pa nikoli ne bo jasno, kaj točno je mislil nekdo drug, ko sva se hodeč po glavni ulici Banja luke v poznem večeru, pogovarjala o tem kako bova medsebojno razdelila 200 Eur, ki bi jih lahko čisto pošteno dobila od šefa v zameno za najin dragocen molk. Dejansko mi je bilo hoteno ponuditi nekaj alternativnega namesto denarja, a potem je bilo rečeno, da bi bilo to čisto neprimerno in da dobim vseh 200 Eur.

Konec dober vse dobro, tudi nazaj sem prišla s svojo osebno in ker se klin s klinom izbija in ker ne moreš iz meso na meso na meso, kar kot nič preiti na nekaj brezmesnega, ker telo lahko utrpi beljakovinski šok, so si naši v soboto za kosilo zaželeli jesti golaž za kosilo in v nedeljo so bili goveji zrezki in goveja župa …

Vmesna jed ...