MOČNA LUNA 2 IN POLJEDELSTVO


Ko je kak dan, ko ni glih po PS in ga je bolje izbrisat iz vseh vrst spomniov, je pa fino, ker je zastor med mano in Davidom Copperfieldom padel in vem, da se ne bom preveč sekirala ob njegovih prveč pametnih monologih. Dopuščam si napake, ker so človeške in ni treba, da mi pametuje, ko imam dela prost dan. Tak malce pokvarjen prost dan se da popaviti s festivalom palačnik. Palačinke, rižev naraste, tiramisu, jabolčni štrudelj, gibanico in kremšnite mi res ležijo, je pa zanimivo, da določenim ljudem nikoli ni potegnilo, da mi čokolada sploh ne leži in mi jo še kar nosijo za darilo. Približno tako kot sem pred leti dobila eno tono sproščujočih, aromatičnih, antistress, lepotilnih ... kopeli in ljudje sploh niso vedeli, da nimam banje in imam samo tuš in problem je ker tega ne moreš dati naprej, ker je bilo darilo in ne moreš potem človeku po nesreči vrniti darilo, ki ti ga je dal, razen seveda, če on prej ni dobil tega kot darilo ...


Druga dobra kombinacija za nevralizacijo močne lune je kombinacija oblakov in radiča. Hvala bogu ta parcela ni moja, ker na mojo nesrečo je moja parcela bolj redko poseljena z radičem in je bolj bogata s plevelom.

To je dokaz redke poseljenosti moje parcele, ki ji paralelno sledi še parcela št. 2, kjer sem komaj s silo prisilila bučke, buče in kumare, da so si blagrovale pogledati iz zemlje. Zanimivo, ker tega problema seveda nisem imela s plevelom. Tudi grah sem zaman iskala v džungli. Ni prežvel invazije organskega plevela in zato ga je bilo treba posaditi še enkrat in zdaj čakam, da se ga lotijo uši.



Imajo pa naši sosedje letos res hud krompir. Cveti čisto viola. Grem se staviti, da je to tisti za tenstan, ker tudi pri nas smo ga nasadili več različnih sort, da je bil na koncu še krompir ves zmeden med sabo. En ta zgodji in potem nadaljnja delitev na ta rdeč in ta rumen, od tu naprej srednje zgodenj, ki je samo malo bolj rumen in potem je tu ta pozen, ki je tudi malo bolj bel in eden malo bolj rdeč in na koncu pride kolodarski hrošč, ki ima največ od tega. Zbiranje kolodarskih hroščev je res eno tako lepo sproščujoče opravilo, da je kot, da bi v holokavstu nabiral borovnice, le da jih na koncu ne upliniš, ampak jih zavreš s kropom.



In to je naša vsako leto za par metrov krajše spogajana njiva. Na fotografiji je ozemlje izsekano iz džungle domačer rodnih plevelov in se ne vidi mojih notranjih poškodb ritnih in stegenskih mišic in tega kako se potem zjutraj postavljam iz postelje, po več urni pilates pozi z motiko.

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več