TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Če prideš v Shanghai  poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«.

Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove«

Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,  z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – 15 Eur na noč. 

Edina stvar, ki sem jo spregledala je bila tista dobesedno steklena kopalnica, ki pride vgrajena v sobo in kjer edino zavesa med sobo in kopalnico preprečuje, da tistemu, ki se trenutno tušira, ne moreš reči: »Ej pozabil si se splakniti po hrbtu…« Kitajci imajo očitno ful radi take kopalnice in jaz res nisem »dala glihe« in šele ko sem linke hotelov pošiljala v potrditev Tršici, če ji izbira ustreza, mi reče: »Ti a si vidla, da je kopalnica steklena?« 

No, ker nisem vidla sva končali v sobi, kjer je samo steklena stena ločila posteljo od Tršice in tisto banjo za se uleči vanjo in tista steklena stena je puščala. Je pa soba imela klimo in delux pogled na pokrito tržnico, kjer si lahko kupil vse živo.  Soba je imela tudi WC, ki ni potegoval vode in kjer mi še zdaj ni jasno kako Kitajci, ko gredo na veliko potrebo, lahko za sabo spucajo školjko brez metlice, ker metlic ni bilo nikjer … Sploh ta z WCjem je bila naporna, ker vsak človek ima v življenju poslanstvo in moje je, da poskušam zamašiti čim več WC školjk, da ne bo pomote, to naredim zgolj z organskim izločanjem in to se mi uspešno dogaja v veliko EU držav in tudi že na parih kontinentih. Edino v Iranu ga nisem uspela, ker tam smo itak večino bili kje zunaj in tam so vsi WCji na princip štrbunk, kjer sem imela veliko dela sama s sabo preden sem sploh kaj opravila, ker loviti ruzak, pa kiklo, pa ruto, da ti vse skupaj ne zleze kam v jamo ni bilo lahko.

Ja no tudi tle sem morala iti en večer in seveda kapaciteta kanala ni požrla vsebine in kako se torej lotiš odmašit školjko, če nimaš metlice in splakovalnik ne dela in imaš na razpolago samo dve pol litrski prazni steklenici vode. Skratka sem, ker imam za sabo že leta izkušenj  kako se lotiti odmaševanja WC školjke v različnih kulturah, je pa trajalo eno uro in pol in na koncu sem bila prešvicana in utrujena kot, da bi pet metrov drv preložila. Ko je bil WC spet pogojno uporaben in je tudi Tršica prišla na vrsto, pride nazaj ven in reče: »Ma, a veš je vse vrglo nazaj ven…« Mene je kar vrglo s postelje, da kako, saj sem par 100 litrov vroče vode v školjko zlila in v res globokem obupu tekla nazaj v kopalnico, da ocenim katastrofo in razmišljam presneto zdaj še praznih steklenic nimam več, se začne režat: »Ma dej, saj sem se samo hecala!« Od takrat sem par noči sanjala kako še vedno odmašujem WC školjko … 

Bi bilo pa za posneti kako sem naslednje jutro razlagala receptorju, ki seveda ni znal drugega kot Kitajsko, da imava v sobi pokvarjeno školjko. Na koncu poti sem bila že tako dobra v pantomimi, da mi dejansko ni bilo treba več govoriti. Če greš na Kitajsko je zadosti, če znaš enih deset  angleških besed, ker še tako lahko koristno uporabiš kvečjemu ene tri.

Naslednji dan je sledila operacija dvig kart za vlak, ker sem vse že vnaprej kupila preko interneta, pri neki lokalni agenciji, seveda na čisto zaupanje, da me ne bodo nategnili in mi samo pobrali denar. A glede na to, da so res na daljavo izpadli zelo profesionalno in sem dobila celo mail z navodili v Kitajščini, ki naj jih pokažem na eni železniški postaji, ker lahko dvignem kar vse na enkrat in mi poslali prevod karte, da bom vedela kaj moram gledat in kakšna je procedura vkrcanja na vlak, ker to je pri njih zelo podobno kot, če greš na letalo, sem si upala, da bo ok in da sem res plačala ta prave karte.

Tu se je vsaj pokazala prednost, če rezerviraš hotel ob napačni železniški postaji, ker lahko vseeno greš tja probat pogledat kako to izgleda in dvigneš karte, ker sem tudi dobila priporočilo, da že samo vkrcanje na vlak moramo biti vsaj eno uro prej na postaji, če bi hotela pa še karte prej dvigniti je lahko to pa tudi tri ure ali več, odvisno od tega koliko je vrsta. In ko sva bili enkrat tam in v 24 mio mestu, ugotavljali koliko od ljudi iz tiste državne populacije 1,37 mrd ljudi se vozi z vlaki, sem bila ful ponosna sama nase, da sem tako strateško dobro rezervirala ta prvi hotel in klinc gleda, če ima stekleni kopalnice in WC, ki ne dela.  

Sploh, ker sva lahko šli kar spotoma še zamenjat denar na banko, ker sva na letališču zamenjali samo kar je bilo najbolj nujno, ker je Tršica prevzela denarne pripravljalne posle in so naju opozorili, da ravno na letališčih znajo podtakniti kakšne ponaredke in je bolje, da denar menjava v uradnih bankah in nama tudi povedali na kaj morava biti pozorni in da naj denar pregledava že na okencu, preden ga uradno prevzameva. Uradna valuta je RMB in ko sva zamenjali, kar sva nameravali, sva bili milijonarki in lahko si predstavljate, kako so naju Kitajci debelo gledali, ko sta dve novopečeni milijonarki še vsaj pol ure po proceduri viseli na okencu, ker sta vsak bankovec posebej pregledali, če se prav sveti . Ja, je trajalo, sploh, ker nisva uspeli vsega zamenjati v eni banki, ker v ta prvi banki jim določeni dolarski bankovci niso bili všeč, ker so bili baje prestari. Kot zanimivost, da sem zamenjala tistih par  sto dolarjev, sem morala podpisat enih osem listov in popisali so me kot, da sem tajna agentka. 

Naslednja postaja je bila nakup karte za metro, ker je bila zelo zanimiva izkušnja, ker ko se kot Evropejki, ki so ju mame naučile biti vljudne, postavili na koncu vrste, sva po ene pol ure ugotovili, da sva še vedno na koncu vrste in da je do šaltarja tako daleč, da tudi če ne bi pisalo po Kitajsko, ne vidim nič prebrat h kateremu okencu morava. Potem je Tršica pop… , izbočila komolce in se začela riniti naprej in jaz za njo in ko sva si izborili mesto pri šalterju, sem se naučila, da Kitajci drugače kažejo številke s prsti, ker bolj vztrajno sem stricu za šalterjem kazala dve, bolj vztrajno mi je on potiskal tri karte pod nos in itak sem samo upala, da sem res kupila karto, ki velja tri dni. Potem, ko sva osvojili kam jo morava vtakniti, da naju mašinerija spusti na peron in seveda moraš tudi tam dati vse torbe skozi rentgen, ker s policaji na vsakem koraku nad in pod zemljo v tej državi res ne šparajo, sva vzeli še prvo pospešeno lekcijo, da bo vedno velik procent od 24 mio prebivalcev mesta hotel iti na isti metro in da Kitajci niso vljuden narod, ki spuščajo naprej tujce, ki so za povrh še starejši in bolj utrujeni od njih.

Drobni utrinki iz mesta:

Glede na program, ki sva ga ob večerih gledali na TVju, močno dvomim, da Kitajke vedo kdo je George Clooney, je pa dejstvo, da tip vsako leto bolje izgleda.

Moje telo v nobenem primeru ni pričakovalo take temperature v kombinaciji z vlago in v enem templju sva morali prav meditirati z ledenimi vložki pod majico, ker iz mene je samo teklo in Kitajci so hodili mimo naju in se nama režali. Sem si mislila, čaki rada bi jaz tebe videla v naših govcih …

Imeli sva srečo in najin dan je bil sončen in smog v takem vremenu izgleda samo kot nadležna meglica, ki pa postane nepredušna zavesa, ko se ulije in takrat ne vidiš par sto metrov pred sabo. Nikoli več ne bom jamrala nad našo definicijo depresivnega vremena, ker če pred sabo ne vidiš 100 nadstropne stolpnice, je pa res depresivno in ko gledaš tisto rjavo brozgo od vode, ki tudi ko je sonce ne postane nič manj rjava in polna težkih kovin.

Posebno doživetje je bil tudi najin obisk Fairmont Peace Hotela, ki je že iz časa Angleške kolonije eden izmed najbolj prestižnih in zgodovinsko znanih hotelov v mestu in kjer si moraš iti pogledat vsaj prelepo avlo, ker za ostalo itak nimaš denarja in to sva naredili zvečer, potem ko sva se cel dan po turbo sopari potikali po mestu in lezli v 100 nadstropje finančnega centra, ki izgleda kot odpirač za steklenice. Ko se obe pomečkani in turbo smrdeči po izločenem potu svakljava in paseva firbec po tisti avli, naju ugleda en uglajen Angleški butler in nama reče: »dragi dami ali naju lahko pospremim v glasbeno  sobo, ker imamo danes jazz koncert …« jaz se samo povoham in rečem: »res lepa hvala, a mislim, da nisva primerno oblečeni« in Tršica me brcne: » A daj no, pa kaj pol! Lahko bi šli, saj je bil zastonj« Moram priznat, da na momente sem res glupa in pozabim izkoristiti trenutek, pa če je tako velik kot tabla za znak stop. 

Seveda, ko se nad mestom razlije vročinska nevihta, je malo več vode kot tu pri nas in takrat seveda greš v šoping, ker ko sva hodili po spolirani in pregrešno dragi Nanjing street, naju je najbolj skrbelo, da ne bova našli nobene tiste lokalne šoping meke, kjer je vse po par RMBjev. 

Najin strah je bil čisto odveč, ker takoj za prvim vogalom je bil Aliekspress in je bilo mogoče kupiti vse, ker se da narediti iz poceni robe in v efektu Tršica zagleda en tak res lep viola kufer na kolesih, ki je bil tako poceni in itak, da ga je bilo treba kupiti, že zato, ker je bil tako lep in poceni in imel je tista 4 kolesca, da si ga lahko vrtel tako kot si želel in saj sem že napisala ane, da je bil lep. 

No, ko nisva še niti zapustili ta prve šoping meke, naju je presunilo, da majekmi, je šele prvi dan in midve imava že še en dodaten kufer za vlačit za sabo in pot bo še dolga. Potem se je Tršica spomnila, da ga v bistvu niti ne rabi tako nujno, ker ima doma še dva zelo podobna in potem natuhtava, da kaj če ga probava nazaj prodati prodajalcu za polovično ceno. Kako je najino pogajanje izgledalo raje ne bom, ker mi bo šef vzel osebno oceno, skratka ni uspelo, tudi za šenkat ga prodajalec ni hotel nazaj in tako sva ostali sredi Shanghaija, sredi orto naliva in s kufrom, ki ga nisva smeli postaviti na tla, ker bi lahko potonil in še French Consession sva si hoteli iti pogledat. To je tisti del Shanghaija, kjer imaš občutek, da si po malo v Evropi, ker vse stavbe so »naše« in je nastal 1849 kot oaza tujcev v mestu, ki je ko je pošla njegova diplomatska vloga, postala priljubljeno zatočišče umetnikom in malce bolj eksotične vrste umetnikom in takim umetnikom, ki kdaj kaj izmaknejo.

Med gužvanjem v metroju sva natuhtali, da dejansko lahko nov kufer rešiva tako, da Tršica da ta nov kufer v ta stari kufer in noter potem zbaše kar bo šlo, ostalo pa preloživa v moj kufer, ki je imel še malo lufta. Tršica je potem ene dve uri prelagala in zlagala in spet prelagala in odlagala in na koncu obupala, da ta nov kufer ne gre v ta stari kufer in od takrat naprej ima ena Kitajska sobarica čisto nov lep viola kufer na 4 kolescih.

Tisti večer sva se tud hoteli iti voziti z ladjo po reki in občudovati nočne luči Pudonga in The Bunda, a kaj bi človek to rabil gledat, če lahko dve uri zlaga in prelaga stvari v kufer in ven in itak je zunaj še vedno deževalo.