Regratov mož

 

Srečala sem ga,

en dan v kar tako,

na eni izmed svojih

čisto vsakdanjih poti,

ko je ob cesti klečal

pred rumenim cvetom.

 

Hm.

 

Mož,

ki kleči pred cvetom?

Je to sploh v skladu

z levičarsko in z desničarsko politiko,

po biti ali imeti

in z našim svetom?

 

Dvignila sem pogled

in pridržala svoj korak,

da ni ušel dalje,

ker toliko že vem,

da se dogodki in stvari,

ki me v biti označijo z rdečo piko,

da potem nisem

več enaka,

se mi prej dogajajo na počasi,

kot pa na hitro.

Voda že ve,

kako hitro mora teči

in kdaj naj morje plimuje.

Je že res,

da me plima včasih odnese

na odprto morje.

Ampak tudi,

ko se grem brodolomca,

ki ga oseka naplavi

na prod,

sem vrnem drugačna.

Ribe mi pogosto

obglodajo roževinasto kožo,

da se mi zdi,

da sem bolj občutljiva

na prepih v glavi.

Sploh, če mi piha

naravnost v srce.

 

Tisti klečeč mož pa kot,

da bi mi pravil,

naj bom:

»Mirna. Nežna zase

in za svet.

Ker svet,

daj ustavi se,

vsaj enkrat,

za en cvet

in poduhaj njegovo lepoto.«

 

Vase zaverovani svet,

pa hiti dalje.

Čutim,

da ne ve kaj zamuja.

 

Saj je tako ali tako,

samo nekaj navadnega,

za kar ni popusta,

ko hočeš kupiti.

Lahko samo zastonj vzameš

in greš vase,

ko začutiš:

»Kako je na rokah

čutiti jutranjo roso

in kako je,

ko te nekaj mehkega

poboža po licu,

ko glavo globoko prikloniš,

da res dobro vidiš cvet.«

 

Največji si,

ko si čisto pri tleh.

Takrat edino čutiš,

kako ti zemlja bije in diha

pod nogami.

 

Si kdo sploh še želi verjeti,

da je bila pojoča travica

posneta po resničnih dogodkih?

Če je,

naj se prosim oglasi možu,

ki se priklanja pred regratov cvet.

Ker če lažeš, trava to ve

in na tistem mestu

ne požene več na zeleno.

Rjasti madeži ti potem

obležijo na duši

in tudi,

če se napiješ parfuma

in se naješ ostrig s česnom,

ne dišiš

čisto nič po življenju.

 

Mož mi tudi pravi,

da moraš biti

res zelo miren in tih,

če hočeš slišati kako

regratov cvet razpre krila

in da je lepo,

če si pri tem čisto neviden.

In da ve,

da od vsega tega

čisto nič ne zaslužiš.

Mir v duši,

tako ali tako,

nima nobene cene.

Ampak on,

da ne rabi denarja,

ker da je

v sebi bogat.

In da je bogastvo v sebi

edini pogoj za preživetje

iz dneva v dan,

s katerimi se v snop

povezuje poletja.

 

Lačen da ni,

ker da je v regratu med,

če si ga znaš

nabrati in polizati s prstov.

Da je samo

Od mene odvisno,

če hočem biti sladka.

Zase.

Za en svet,

ki se mi od časa do časa

še zasveti v očeh.

Ne vem pa,

če ga hočem razumeti,

ko me vpraša,

če hočem tisti svet

imeti tako blizu,

da čutim

njegovo sapo na obrazu.

Ker so še svetovi,

ki me splašijo,

če mi pristopijo preveč blizu.

 

Zelo globoko vdihnem,

ko vidim,

kako regratov mož

poboža tisti rumen cvet.

Tako ga gleda

kot bi bil edina roža

na svetu.

Zdaj vsaj vem

zakaj regrat zase ve,

da je lep

in potem v cvetenju

res da vse od sebe.

 

Popolnost oblike,

mehkobo v cvetne listke,

barvo v zenit,

da je kot bi sonce

v jutru

vzšlo kar pri tleh

in da spomladi

niti ne hodi ležat na nebo,

ker kdo bi se gužval med oblaki,

če lahko sedi na jasni travi.

 

»Si si že kdaj nabrala

v šopek regratovih lučk?«

me vpraša potem.

 

»Ne. Nisem,

ker zakaj bi si trgala nekaj,

kar je odcvetelo

in je že tik pred tem, da umre.

Česa naj se potem

na stara leta spominjam?

Umrlih rož?

Posušenih stebel

v kalni vodi

in umazane vaze na mizi?«

 

Odgovori mi:

»Bodi previdna in premisli

preden se človeka dotakneš.

Ne naredi tistega,

za kar nisi prepričana,

da je iz tebe iskreno.

Ker

ko se enkrat človeka

dotakneš,

z vsem kar mu narediš,

mu poveš

ali pa tudi ne izrečeš,

že samo s tem,

ko samo si tam,

ob njem,

puščaš v njem svojo sled.

Čas nikoli ne zabriše vsega.

Kar je najbolj iz tebe,

v ljudeh ostane.

Kaj želiš,

da bi ostalo po tebi?

Umazana vaza

ali pa v pihanju regratovih lučk,

spomin na čas,

kako je bilo

in vonj v nosu,

kako si dišala,

ko si mu cvetela?«

 

Če prežvečim in požrem dol

njegove besede,

se hitro odločim:

»Veš, regratov mož,

kar s tabo bom šla.

Na vrh sveta, če bo treba.«

Vem, da se bom s tabo naučila leteti.

Tudi,

če bom pri tem padala po tleh,

nazaj na svet.«

 

Ni me vzel s sabo.

 

Mi je pa za slovo pustil

trpotčev list

in na njem nasvet,

ki zdravi vse rane:

»Zdrobi ta list med prsti

in zamešaj ga v čas.

Veš,

ker tudi napake se ponavlja,

če jih prvič nisi naredil prav.

Ker če ni bilo prav,

se iz tistega pač ne moreš

ničesar naučiti.«

 

Zdaj vem.

 

Isto je pri učiti se

vzletati in pristati

v svet.

Vedno štartaš pri tleh

in ciljaš v oblake.

Če ti uspe priti gor,

ni nujno,

da boš zadel pristajališče,

na poti nazaj dol.

Dol pa moraš

na vsak način priti.

Toliko že vem,

moj prostor pod soncem bo tam

kjer bom opazila prvi regratov cvet.

Tam se tudi da zasilno pristati.

 

Po pristanku bom

sicer najprej malo počivala

in se čez vse kar sem

namazala s trpotčevim časom.

Potem bom spet ciljala

naravnost med oblake.

 

Ja, saj vem,

lahko si bom lahko po nesreči

sklatila kakšno zvezdo.

Pa bo že tako moralo biti.

Zvezde so včasih precenjene,

regrat to ni,

ker ga vsako pomlad

čutiš pod rokami.

Seveda.

Samo, če tako hočeš.

Če ne,

lahko tudi stopiš nanj

In ga ni.

Več.

Pa je občutek isti kot,

da bi ti zvezda padla na glavo.

 

Na koncu vedno

preživiš.

In potem živiš dalje.