10 MINUT



Na vsake toliko pridejo peklenski ponedeljki. Ko že v nedeljo zvečer, ko greš spat, začutiš, da ga boš težko prestal. Ko vstaneš ob pol petih zjutraj, da se greš zlaufat, ko je okoli tebe samo tema, nad tabo milijon zvezd in skoraj že pol krajca nove lune in samo dvakrat srečaš isti avtobus brez, da bi te povozil. Presneto, so na vsake toliko pridejo peklenski ponedeljki, ko te tudi ugledanje zvezdnega utrinka na tešče ne more pomiriti, ker nekje znotraj čutiš, da bo že v ponedeljek konec sveta, čeprav se pred tabo tako popolno na noge postavlja jutro. Tema se zliva v svetloplavo svetlobo, potem dodajo kanček zelene in eno meglico za v dolino. Konča se v tekmovanju ptičev kdo zmore več, ki prižge rdečo, rumeno in v krošnjah belo. In meni se mudi, ker sem že od navsezgodaj za 10 min prepozna. 10 min prepozno se znajdem v kopalnici in 10 minut prezgodaj najdem vulkan Etno pred izbruhom nad mojo levo obrvjo, potem 10 minut prepozno stojim pred omaro in upam na navdih. Prišel je v viola barvi in zahteval je ovratno ruto, ki mi trati dragocene nadaljnje minute, ker redko s prve zadenem približek popolnega vozla, ker nekako občudujem vse, ki si znajo ruto umetelno zavezati okoli vratu in po možnosti še vsakič 3jih čisto drugače kot 2krat prej. Mislim, da stoječa in ruta-mantro preklinjajoča razumem zavijanje žensk od glave do pet v črne rute. Pač niso našli primernega vozla in temu rekli, da je to problem morale in stvar religije. V glavnem, se nadaljuje z 10 minut biti prepozna na prvem semaforju, za 10 minut prepozna za ta dober parking, za 10 minut preveč poslušanja, da kako bi morala biti boljša v stvareh za katere nisem po naravi ustvarjena, ker če bi mi napovedovanje prihodnosti šlo, bi verjetno ne bi bila zdaj tu in bi pisala tega … Ko v samoprepričevanju, da naj samo še petkrat po 10 minut se zadržim polivanja s cinkom in metanja žarečih bakel, se od nekje oglasi Dobrosrčni s povabilom na 10 minut popolne kave, ki je kulinarično bila čisti instant, a duhovni presežek v generalki za konec sveta, kjer je dokazano, da tudi konca sveta ne zmoremo brez napak ustvariti že prvič. Najprej ga nam morajo reklamirati, potem ga pet mesecev pomikamo levo in desno in ko nas lepo prosijo, ga uprizorimo ponovno in ponovno nepopolno. Kava je res, da bila  z avtomata, a bila je nebeška, ker je bila postrežena s čisto prizemljenimi besedami, za naravnost v žilo. Od tam naprej je bilo spet lovljenje preostanka dneva na 10 minut, ki se zaključuje z 10 minuto pogovora z nekom, ki ne bi smel več obstajati in ki mi ga res ni bilo treba več, ker ko si enkrat odrasel, si si čisto sam krvi, da se bodo nekatere stvari zgodile, ko bo v peklu snežilo in dodatno sem v zadnjih 10 minutah dneva zaman iskala youtube posnetek Kameleonov in Greva na pot, greva med lilije, greva na pot vse nekam do Andaluzije in na koncu ugotovila, da od vsega obstaja samo en radijski posnetek, nič Youtuba, nič downloadanja, a se mi je tako zažrl v možganske ovinke, da ga moram moram moram dobiti. Nekje & Nekoč. Ko ne bo več ponedeljek, Me je pa obdržala pri življenju pri vseh današnjih rdečih semaforjih in manjko nadomeščam z daleč najljubšim posnetkom s koncerta, kjer mi je tako zelo žal, da me ni bilo tam. A enkrat bom, nekje drugje in to 10 min pred svojim časom.



 Včasih me zapopade grozna želja, da bi vrtela čas v kontra smer, a potem ugotovim, da bi pokvarila druge stvari. Tiste, ki sedaj (še) delajo. 
Močno se trudim, da tudi te čimprej onesposobim.
Kapitulacija je stanje duha, kjer lahko krivdo mirne duše vališ na druge.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več