SPOMLADANSKA VERA

V pomlad pričnem verjeti, ko forzicije nakažejo, da se mislijo resno razcveteti, ker to je znak, da se gremo za res in bo slej ali prej tudi trava.  

Leta in leta sem naivno verjela v trobentice in v telohe in vsako leto bolj opažam, da sta to dve vrsti rož, ki se bodisi pustita kupiti toplogrednim vplivom, ali pa res nimata občutka za čas, ker telohi so se, ok lahko rečem še letos že res množično zacveteli za Božič in do Svečnice so potem tudi odcveteli ta svoje in ko postane njihov cvet ves pofučen in zelen, se jih niti ne opazi več, ker se zlijejo z mahom in ostalo bež-rjavo podlago.

Samo tisti majhni in ta najbolj nebogljeni in res ta prvi telohi, za katere moraš vnaprej vedeti kje se nameravajo zrasti in ki jih moraš izgrebsti izpod listja, so evergreen nekaj posebnega.  Škoda samo zato, ker je letos to bilo konec novembra in je potem sledilo še več kot tri mesece teme, vlage, teme, dežja, teme in no. ena vremenska naravna nesreča.

A da se vrnem nazaj k veri. Forizicije so sorazmeroma mlada hurtikulturalna pridobitev teh naših Severno-kalifornijskih hribov in so jih raziskovalci sveta sem gor prinesli šele v zadnjih tridesetih letih, a jim očitno razgled ustreza in so se odločile, da bodo ostale. To je tudi dokaz, da so pametna sorta, ki ve, da ni dobro, da njihovi cvetovi pogledajo na plan prezgodaj. Letos so npr na to isto finto padli žafrani in tisto, kar je preživelo sneg in led, je podobno novi sorti redkega in oskubenega žafrana, zaplate preostalega so se pa očitno odločile, da se letos preventivno ne bodo niti pokazale.

In imajo čisto prav. 

Eno posebno leto je letos. Padajo maske. Veliko ljudi sedaj vidim drugače. So določeni, ki jih zavestno spuščam, da gredo mimo in ne želim več, da se naš čas zaplete za več,kot je najbolj nujno potrebno. Nekaterim pač naravno leži, da jamrajo nad svojo usodo in še zaveš se ne, se nalezeš vzorca in potem se sam jamraš nad svojo usodo.  Saj je usoda res včasih žena od prašiča in dela stvari, ki so jih daleč pod častjo, a kaj ji moreš in dejstvo je, da največjih kretenov tudi tam zgoraj in ta spodaj nočejo imeti za družbo in si jemljejo ta boljše. In ljudi, ki jamrajo s srebrno oz vsaj polno žlico v ustih ne jemljem več resno in definicija pomanjkanja časa je stvar lastne organiziranosti in določanja prioritet. To, da pač hočeš ali misliš, da moraš živeti tri tuja življenja hkrati, se ne more končati drugače kot tako, da na koncu zamudiš svojega.

Prazna mestna nadomeščajo drugi. So taki, ki mi vztrajno in čisto zares nameravajo zlesti pod kožo in zdaj kolebam, če bi ali če ne bi ... kot ko npr grem zvečer teči in me je malo strah in poslušam svojo sapo, ki se žre v klanec in potem kar od nekje, sredi teme in ničesar, pridišijo palačinke in tisto kar mi možgani naslikajo kot hrustljavo in zapečeno mi gre naravnost v žilo.

Končno več zaupam svojim občutkom. Šele zdaj ugotavljam, da me niti ne prinašajo tako zelo okoli, kot sem mislila. Pravijo, da bolje kasno kakor nikoli in dejansko znam precej stvari razbrati iz načina kako nekdo nekaj pogleda. So stvari, ki jih ne moreš odigrati. Lahko sicer poskušaš, a se slej ali prej zapleteš. In zna biti res neprecenljivo, ko ponudiš roko in potem tisto, kar dobiš v zameno … Vijolice v pogledu. Sveže razcvetene. Dišeče. Potem te po hrbtu spreleti topel srž, kot da bi ga nastavil na sonce. 

O ja, martinčkanje na soncu je stanje duha in znak, da se lahko stališ tudi samo zaradi vijoličnega pogleda. Je pa zanimivo to, da kako, da zaradi tega nikoli ne pride do toplogrednih vplivov, taljenja ledenikov in to …?