MARČEVSKI BLUZ
To, da smo se prebili iz neskončno dolgega in brez vezno
zveznega nadležja Januarja in Februarja, si štejem za življenjski dosežek, ker
zima, ki ima krizo identitete, res ni moj čas.
Preživim polarni mraz (če le ni pod -10°C), se predrsam
skozi sneg (najraje ga imam, ko je že splužen in odkiram, ma tak na žalost zelo
na redke cajte pade), ma vlaga v kosteh, deževanje in led mi zabije moralo
nekam tja dol do tam, kjer ni nafte, ker jaz nisem tip človeka, ki bi negoval
in zalival svoj lastni naftni vrelec. Preobilje denarja bi me utegnilo čisto za-mesti
in namesto, da se ukvarjam z iskanjem odgovorov na pomembna življenjska
vprašanja, kot je na primer to na vsake koliko let je dobro presajevati sobne
rastilne, bi utegnila preveč časa porabiti za nakupovanje premičnin – čevlji,
torbice, obleke.
Skratka, vedela sem, da bo Marca posijalo sonce in da se mi
bo tudi v glavi zjasnilo in bo prišla nazaj inspiracija, da pa le bi pobrisala
prah s tiste zelene pošasti, ki živi nad mojimi kuhinjskimi omaricami.
Ok, ni mi še čisto uspelo, ker dostop tja gor zahteva
najprej dober načrt vzpona, a moj namen je danes močno zrasel in to si štejem v
plus. Se še pogajam sama s sabo, če bo brisanje prahu z listov prišlo v
kombinaciji s presajanjem, ker to bi potem za sabo potegnilo potrebo po
brisanju prahu z omaric, ki je zdaj tako lepo pospravljen tja gor, kjer ga ne
vidim in preganjanju (upam, da samo) pajkov, ki sedaj živijo čisto v miru.
Sem pa danes v analizi koliko malih kaktusov je preživelo zimo
ugotovila, da imam med njimi enega slabiča. V tej zimi so umrli trije, ki
delajo družbo knjigam in drugi šari na moji zimprovizirano knjižni polici in za
smrt krivim vso tisto temo, ki je pozimi ni nikoli konec in je to, da ti pade
tema na oči tisto edino, na kar lahko računaš tudi med dnevom.
Da razložim, slabič je en mali kaktus, ki noče umreti in me
s svojim visenjem čez rob lončka izsiljuje za vodo. Zadnje dva tedna sem
neomajna in držim pozicijo, da to, da bi kaktus pil vodo vsak teden, je čisto
nesprejemljivo in sramota za kaktusno raso in da naj se vzame med svoje bodice
in se spravi v red, saj je vendar kaktus in kaktusi preživijo tudi po več
mesecev brez kaplje vode.
Sem pa v katalogu Bakkerja ugledala eno Havajsko palmo in mi
je bila tako všeč, da sem jo kar videla, kako enkratno bi izgledala v moji
kopalnici. Problem je samo v tem, da niti ni tako poceni in vprašanje je, če ni
bolje, da si namesto nje kupim ene nove čevlje, ker mislim, da bom v njih dlje cvetela.
In še vedno iščem kaj naj bo moja postna misija 2014 - tista, ki mi je danes padla na pamet mi res ni všeč, ker odpuščati nekomu, ki se je izkazal, da je rojen v znamenju kretena, brez ascendentov sposobnosti ločevanja med tem, kaj je prav in kar ni. Nočem verjeti, da si ne zna pomagati, da je tak in jaz si ne znam pomagati kako, da ne bi več mislila na to. 40 dni sem na misiji pošiljanja pozitivnih misli in mogoče bom s tem pobila željo, da mu lastno ročno izpulim kakšen las, ker vem, da ga že sama misel na plešo zaboli pri srcu. Zanimivo, a nekateri ljudje res lahko živijo kljub plastičnemu srcu.
Vsake toliko časa me prime, da bi ga poslušala na repeat ....
Komentarji
Objavite komentar