IZSMRKAVANJE

Pa lahko bi rekla, da kakšna noč ni moj dan, pa to, da kakšen teden kot kaže ni moj teden, ker se post-aktivni učinek polne lune dramatično sovpade z virusno invaziji v sinusih, ki se priključi neposredno na intenziven prehod hormonskih front in me spremeni v detonator kasetne mine, ki zgolj na eno napačno besedo spusti iz sebe toliko cinka, da če imate radi sebe, jejte samo še hamburgerje, kečap in pomfri, ker vse ostalo je kontaminirano in uničeno za več generacij vnaprej. Tudi zrak, ki ga dihate je z vonjem po gnojnici, če res dobro povonjate okoli sebe.

Ironija vsega je, da se je v mojih sinusih naselila kolonija kosmatih bacilov, ki je neuničljiva in v petem dnevu nadčloveškega smrkanja, trenutno izsmrkavam vse grde in pregrešne misli, ki bi jih v normalnih razmerah imela leta 2034. Med trobljenjem v robčke, papirnate servete in toaletni papir, se mi edini še preživeli možgan kot teniška žogica, pardon popravljam, kot žogica za golf, ocenjeno po šibki intenziteti vibriranja pred očmi ob obitju od sten lobanje, vrti levo in desno pred očmi in mi zato v glavi tudi non stop odmeva. Od prenapenjanja nosnih mišic sem si poškodovala sluh in slišim samo še tisto, kar želim poslušati. Torej že več dni živim v tišini, sama s sabo, a obkrožena z ljudmi, ki mi na trenutke ugriznejo ravno v edini še preživeli živec na čelu.

Vsa ironija moje agonije je v tem, da nimam vročine (sem tudi  2x merjenju oz verificiranju prvega rezultata čisto vedno prišla do čiste 37ja), nimam bolečin v mišicah, ne boli me več grlo … torej čisto nobenega opravičljivega razloga, da obležim in neham živeti. Vesolje iz neke zlobne spletke hoče, da živim v agoniji, kjer ni okusa, vonja in glasov in ko sem danes v samozdravljenje dodala še redno medslužbeno fiksiranje se z Operilom na WC-ju in mazanje sinusov z zeliščnimi kremami, ki spominjajo na vonj po hipijevsih komunah… česar doprinos je samo to, da so sinusi dokaj tečno reagirali dotok svežega zunanjega zraka v notranjost lobanje in zato se zdaj raje zadržujem v več dni postanem ozračju.

V svojem duševnem stanju sem jako senzibilna. Ko sem se včeraj v prekrasnem spomladanskem naletavanju snega cjazila za kamionarjem, ki se je bal svojega vozila in zato naša hitrost, tudi na ravnini brez dela na cesti in omejitev, ni presegla 47 kmh in se na radiu zavrti Kugla za razbijanje in je potem kot, da je ne dobim več iz glave in res mi ni npr jasno, kako si lahko npr zapomnim neke brezvezne vestičke o Milki Cirusovi, ki sem jo ne vem kdaj in ne vem kje prebrala, da je ubogo dekle na nekam nastopu, svoje odpela kar v spodnjih gatah in modrcu, ker se uboga reva ni imela časa obleči za nastop in ni hotela razočarati svojih oboževalcev z zamudo … Glej ga zlomka, to torej pomeni, da sleči se je pa imela čas? In ne razumem kako se mi lahko edini preživeli možgan zapomni to, je pa sposoben včasih samo debelo gledati v tipkovnico bankomata, ker se ne spomni pin kode od katere je odvisno njegovo preživetje?!? In to potem, da mi Kugla za razbijanje še dneve in dneve potem ne gre iz glave, je da ne rečem kaj.

In ko porabiš dve svetlobni leti in dva gregorijanska koledarska meseca za vožnjo 20km zadaj za enim tovornjakarjem z jeklenim prepričanjem, da se ne bo umaknil oz preveč preplašenim nad cesto, da bi gledal v špegu in dvemi rdečimi semaforji za delo na cesti, le prideš do službenega parkirišča in ujameš neizmerno dragoceno četrto izmed preostalih petih zadnjih prostih mesti, ki so v zadnji vrsti in od tam naprej je samo še prepad in reka in je potrebno res precizno parkiranje, ker ta zadnja parkirna mesta so taka, da je vsak cm izjemnega pomena in vsak napačno zapeljan avto za nekoga, ki svojega avta ne uspe spraviti v proporce, naravna katastrofa. Moja je bila, da sem svojo kočijo parkirala zelo testno ravno zraven limuzine, ki je v lasti šefice in če sem se hotela spraviti iz kočije, sem se v mislih morala spremeniti v palačinko. Ko sem se ravno mentalno mazala z marmelado, da bi šlo lažje in brez opraskanja, ki bi mi utegnilo drastično poslabšati bivanjske razmere in sem poskušala mimo sosednje limuzine brezpraskovno posledično spraviti tudi moja podplata, zaslišim sodelavca iz tega ta istega mesta, kjer se nahaja fabirka in parkirišče in ki ne zmore preš prehoditi povprečno dobrega km od doma do službe: »A se boš upala zbasati ven?« Moj možgan je nekontrolirano poslal refleksni odgovor: »Če bi ti danes peš prišel na šiht, bi se verjetno veliko lažje!« Ekologija in rekreacija sta sekundarnega pomena, ko se je potrebno z avtom do službe peljati cca 800m. Pešačimo lahko tisti, ki se dol v mesto spuščamo z temu skoraj enake nadmorske višine.

Potem je tu špik naravnost v živec, ko ti Velikoroki šef navsezgodaj zjutraj (ko si že rahlo utrujen od pihanja v robec in na mizi že narediš prvo piramido kontamiranih & posmrkanih odpadkov) pride vprašat, da zakaj še nisi naredil neke stari, ki je v domeni drugega šefa, ker nič ni lepšega kot biti sluga vsaj dveh gospodarjev hkrati in za katero si odvisen od inputa sodelavca, ki ima trenutno nad sabo približno toliko nalog, kot jih imajo reševalci državnega proračuna in nima opcije, da svoje naredi na kredit. Vprašanje, da kako, da še ni naredil in če je potrebna eskalacija … Mislim, da je Velikoroki iz moje nebesedne komunikacije in skozi projekcijo simulacije jedrske eksplozije v mojih očeh, čisto jasno dojel kaj sem mu želela dopovedati, a žal jo bo sodelavec še vedno nasrkal in bo na moji vesti in p… je ker imajo tudi šefi svoje šefe in tole mu štejem za minus, ker Velikoroki do sedaj ni kazal ekstremističnih političnih prepričanj.

Potem je tu krasna situacija, ko prideta v pisalno dva serviserja, ki se namenita zamenjati žarnico nad mojo mizo. Vprašata, če bi me to motilo. Itak, da ne, ker halo, kdo se bi branil svetlobe, sploh če živi v agoniji brez vonja, okusa in sluha. Malo je presenetilo, ker sta bila dva, pa sem mislila, ok bo eden držal lojtro ta drugemu, pa ne, plezal in potem šraufal je samo eden, ga je pa ta drugi celo operacijo spremljal in mu nudil moralno oporo. Potem je plazalec odšraufal tisto pametno žarnico in sta jo skupaj nekam odnesla. Tolažim se z mislijo, da sta ji uprizorila pogreb, ker za pogrebca se vedno rabi več kot enega človeka. In potem sta skupaj prinesla novo in sem si mislila, ok jo bo ta drugi – moralni podpornik prišraufal, ampak ne, očitno ima izpit za lojtro samo tisti, ki je umrlo žarnico odšraufal. Moj možgan je dogodek zmogel interpretirti tako: »Ne gradi si pametne hiše, ki bo imela varčna žarnice, ker te bo koštalo za dva serviserja, ko ti bo ena pregorela!«

In tam v dometu osvetljevanja spoštovane preminule žarnice (ker o umrlih samo dobro), je ena omara, kjer hranimo pisarniški material, katerega zaloge moramo držati na minimumu, ker so časi hudi in so postitnotki čisto hitro lahko razlog za nelikvidnost. V naših vrstah je tudi kolega Gandhi, ki je danes nekaj intenzivno iskal v tisti omari in moj možgan ne zmore razumeti , iz kakšnega razloga je vsaj 8x prišel gledat v omaro, ki ima vsega 4 na pol praznih polic. Ok, moj možgan lahko razume 1x, 2x in še  3x, ampak zakaj bi šel v omaro gledat še ta 8ič, če že 7krat ni bilo tam, ko si gledal noter?

Potem je tu še primer umrlega multi sposobnega telefona, kjer mojstra za telefonijo prosiš, če lahko pride pogledat, ker smo na praktičnih primerih izključili možnost, da bi bila nezmožnost vzpostavitve konferenčnega klica posledica tega, da klicani ni plačal položnice za telefon in mojster je naredil dobesedno to, kar sem ga prosila, prišel je pogledat - mene. Telekonferenčni sistem, ki mu ljubkovalno pravimo »ligenj« in kjer med telekonferenčnim komuniciranje lahko v miru vrtaš po nosu in sogovorniku na drugi strani linije kažeš določene indijanske znake, ker (hvalabogu) nima možnosti nenadnega prikaza slike, je še vedno klinično mrtev. Cenim pa gesto, da si je za ogled vzel čas in prehodil dve stavbi. V zahvalo sem mu parkrat smrknila Tišino.

Zdaj, ko sem izsmrkala vse, kar mi danes obležalo v sinusih, grem poizkusiti novo terapijo.

Ker je danes Materinski dan, sem kot 39letno dete šla svojo bolečino izliti v naročje matere, ki mi je najprej materinsko razložila, da samosmiljenje ni še nikoli ničasar pozdravilo (ja priznam, nisem kupila rož, ker sem bila preveč zasmrkana sama vase) in potem svetovala, da naj naredim inhalacijo spovretjem preslice in kamilic in z dodatkom nekih naravnih eterčnih olj. Spominjam sem se, da sem enkrat s tem domačimi rcnjiami že eksperimentirala, a sem dodala malo preveč eteričnega olja in že po prvem globokem vdihu sem učinek začutila vse do konca slepega črevesa. Je pa tako, da sedaj imam zeliščni problem. Po pregledu moje čajne zaloge sem našla šipek, zeleno travo z limeto in pomarančni opoj z ingverjem.  Glede na to, da sem nocoj v poštni nabiralnik dobila še povabilo, da bi se moja preteklost rada spet povezala z mano in po vsej verjetnosti razložila kako neskončno srečna je, od kar sva se najini pot ločili …ko bi le bila Milkina kugla v neposredni diametrični relaciji z njegovo zobno protetiko in saj tudi zadetje se z inhalacijo špika in eterični olji ne more imeti hujše, posledice bom kompenzirala z rumom z čajem.

Imam pa razlog, da se borim in a vztrajam – karta za Stonse na Dunaju je moja. To! Sem vedela, da nekje bo posijalo sonce in Milki Cirus pošiljam misli navadne človeške spodobnosti in ne dajanja slabega zgleda naši mladini in ji sporočam, da je slabo za njene ledvice in mehur, če se na kugli guga čisto brez obleke in to, da mi odmeva po ušesih poskušam nevtralizirati s tem:

Res mi svet trenutno ni blizu.