SAGA O RITOLIZNIKIH - 1. del

Principi so po domače rečeno »jeba« in je njihovo zalivanje in prenašanje iz tolpe grede ven in noter, včasih drago. Še vedno pa mislim, da je prav, da jih vsak človek ima vsaj za vzorec.  In moj princip je, da žabčno zavračam ritoliznike in vse njihove pajdaše, ki se držijo svojih prijateljev in z njimi počasi in vztrajno lezejo tja, kamor nobeden človek z normalnim vonjem noče.  Moj želodec prav tako zavrača osebe, ki jim litorizniki lezejo nekam v notranje organe in to jemljejo iskreno in jim po možnosti še paše. Lepo prosim no. Kako je srkanje odvečne sline in vrteči se evrčki v očeh, lahko iskreno. Fuj. Prisegam na to, da lepo po pravici poveš človeku kar mu gre, ker tudi ta »narboljši«, niso še dosegli vsega česar so sposobni in če znajo prenesti kritiko, potem se res pokaže, da so iz ta pravega kvasa in testa.  Je že res, da ni treba, da to narediš kot šoferdžija, ki ima žulj na riti in je pravkar poln kamion gnilih banan iz Gibraltarja … ni pa res treba tako, da se najprej podpišeš na čevlje (da te tvoji zanamci vedo kje iskati) in se smejčkaš kot, da imaš 16 let in govoriš s pevcem iz skupine One direction. 

Seveda moja ekoeksisenca živi v okolju, kjer ritolizniki so močno prisotni, ker navsezadnje smo gospodarska družba, ki zase trdi, da je trenutno (po vsej verjetnosti žal res) ena izmed najuspešnejših v naši kokoši in v naših vrstah modrih ovratnikov, se jih za vodstvena mesta več čuti poklicanih, kot je dejansko izvoljenih. Saj kakšen dan imam vsega poln kufer in mislim, da ne zmorem več, ker me bo uspešnost podjetja čisto izmozgala, potem pa ugotovim, da je bolje, da ne grem v menjavo službe, ker glede na tred akvizicij, bom po vsej verjetnosti zamenjala službo in čez kakšno leto in po kakšni akviziciji po naravni poti spet nazaj » Dobrodoša doma« in moj šef ne bo Mario Galunič.

No v glavnem, tipičnemu primeru prej opisane prakse bom rekla Strastni Karierist, čigar strast so dolge filozofske razprave o čisto vsem, kar je dokaz, da če si iz ta pravega testa, potem si lahko narediš kariero pri mladih letih, ker saj je par let mlajši od mene in če sem jaz v najboljših še zadnje leto v tridesetih letih,  potem je on še precej mlajši in za razliko še uspešen. In vedno v nula urejen, ker v sedmih letih ga še nisem videla v nezlikanih hlačah na črto in brez srajce (hvala bogu), medtem ko ostali svoje vsakodnevno delo upamo opraviti tudi v kavbojkah, ker  kidanje je lažje, če si komot oblečen. 

Za enkrat predpisa oblačenja (še) nimamo, čeprav nam je bilo z zadnjim razglasom prepovedano praznovati osebne praznike v službi in to pomeni, da je vsakršno oddelčno zborovanje ob škatli piškotov, s predpisom prepovedano in to pomeni, da ko si v službi so poroke, rojevanje otrok in rojstni dnevi sekundarnega pomena, kar je lahko dobro, ker pomeni, da če imaš rojstni dan na dan, ko si v službi, se dejansko ne postaraš in mogoče bi Helena Blagne prišla delat k nam, zdaj ko je ločena in mora preživljati družino. Skratka razmere so nas pripeljale do tam, da se staramo ilegalno in piškote skrivamo po pisarni. Včeraj je bila skrivna koda tretja omara pri vratih.

Seveda je glas Strastnega Karierista melodičen, prodoren in valuje v naši odprti pisarni za petdeset ljudi in včasih mu glasna a cappella privezana na žico stacionarnega telefona ni dovolj in se preklopi na mobilni telefon in potem koraka po pisarni gor in dol, da če imamo srečo nas ekskluzivno najbližje locirani poslušamo o čem se pogovarja. Najljubši so mi tisti dnevi, ko več ljudem po telefonu razlaga eno in ta isto zadevo in če hočeš ali ne, mu je treba priznati, da je mojster za vpletanje dramatičnih vložkov v svoj monolog in ga slej ali prej prisilno zaslišiš čisto tam na koncu možganov in potem ti leze gor po možganskih ovinkih naravnost med oči in ko je tam, ti gre že tako na jetra, da ga ne moreš izklopiti in v tretje bi bila v stanju jaz poklicati naslednjega in mu obnoviti vsebino. 

In bilo je neko jutro, ko je vsakemu posebej razlagal, da se ne more udeležiti nobenega sestanka, ker se ne more odstraniti od svoje delovne mize, ker pričakuje zelo pomemben telefonski klic. Ok, razloži to moji sodelavki, ki ji je usoda namenila, da si z njim deli mizo, potem to razloži prvemu, ki pride mimo. Potem to razloži še drugemu, tretjemu in četrtemu, ki pride mimo in še vedno mi ni jasno zakaj, ker če smo telekomunikacijsko res dobro opremljeni in imamo svoje službene mobilne telefone in imamo stacionarne telefone s prikazom neodgovorjenega klica in ta isti stacionarni telefon je mogoče preusmeriti na svoj mobilni telefon in da ne omenjam, da imamo tudi tako imenovano on -line telefonijo, ki (če imaš tako verzijo inštalirano) ti tudi prevzame klic s stacionarnega telefon in ti klicani lahko pusti sporočilo na avtomatskem odzivniku in ti seveda zabeleži zgrešeni klic in če vse od zgoraj naštetega ne dela, ti še vedno ostane klasičen pristop do soseda in mu rečeš: »Ej a lahko prosim malo popaziš na moj telefon, ker ….« ker mize si delimo v najmanj v dveh. Saj je lepo, da svet poveš, da si pomemben, a še lepše je, če imaš svoj preprost mali svet, ki ugotovi to čisto sam od sebe.

Se nadaljuje, ker moj možgan, ki je preživel vesoljno potopno smrkanje, se zdaj odbija od lobanjskih sten in se mi malo posledično vrti, ker po vsem tem, kar se mi je od tam dol izčistilo, nima več opore oz naslona in to se kaže v navzven v gravitacijskih problemih. Skratka, moj možgan piše po obrokih, ker ne zmore še vse naenkrat, ker ga ne maram prenaprezati, da se ne bo izčrpal in umrl. Moj možgan je namreč edino še kar mi je ostali, potem ko pri 39h ugotavljam, da sem si zavozila življenje. Ampak sem se odločila, da bom krivdo prevalila na starše, ker je tako bolj zrelo in lažje. Starši so krivi za vcepljanje vrednost, ki so danes vredne čisto nič in za povrh imata še čisto napačne korenine, ki jima poganjajo dobesedno iz zemlje, namesto iz družbene smetane. Tudi veje jima še vedno rastejo proti nebu, namesto preko socialnih mrež. Saj če tako pogledaš, se res ni moglo končati drugače.