ODPIRAM DURI



Včasih se moraš enostavno preseliti in začeti na novo. Ker čutiš, da ni dovolj, da v svoji stari virtualni kamri samo zamenjaš tapete, pobarvaš okna in pospraviš skrinje. Hec je v tem, ker ne moreš iz svojih besed tudi, ko jih enkrat zapišeš in ko ugotoviš, da jim je potekel rok trajanja in furaš nekaj, kar ti ni več prav in je vsako nadaljevanje samo še mahanje z rokami v prazno oz. sinhrono plavanje v praznem bazenu, kjer so ploščice oškrbljene in smrdi po postani vodi.

Danes je pustna nedelja in to čisto pravi dan za nov začetek. Evo, odpiram nova vrata.

Že dva dni sem na probiotičnii terapiji s krofi in to mi je očitno vrnilo besede. Nekaj časa je bilo kot, da sem jih izgubila. Mogoče sta bili krivi vsa tista vlaga in vlažna tema, ker presenetljivo zelo veliko teme se je naselilo v mojo glavo tako, da sploh nisem nikjer več zatipala nobene besede in v sklepe sem fasala vodo in kazalo je, da bom tipkarsko čisto zarjavela ...

Mogoče bi bila primeren kandidat za rudarja v črnih luknjah v vesolju. Kombinacija tega, da dan za dnem gledaš zvezde, a jih ne čutiš in končno razumeš kako se počuti rumen balon in ni nikjer nikogar, ki bi mu naredil uslugo, ga razpočil in odrešil njegove praznote.

Prmejduš, da ta zima je bila prav za en drek vredna! Preteklik zato, ker s 1. Marcem uradno preklapljam na tranzitni čas v pomlad, kjer bom z uradnim začetkom 14 dni preklinjala izgubo ene neprecenljive ure spanca, a bom čisto vsak večer slavila podaljševanje dneva in vonj po zelenenju vsega, čemur je namenjena zelena. Ni res, da je Noetu golob z oljčno vejico naznanil konec  vesoljnega potopa, zvončki so bili.

In jutri se spet napolni prostor, ker ne moreš verjeti kako lahko mu je lahko tako zelo manjkala neka posebna energija, pa je bila samo ena miza v njem prazna. Saj vem, da se mi bo še kolcalo in bom hotela preklicati te zadnje besede,  a šele zdaj sem ugotovila, da so mi posledice uprizarjanja globoke osebne drame malo zlezle pod kožo in da je bilo vredno te ene epizode v življenju. Oskar je šel v prave roke, ker še nikoli prej me reakcija na nasprotni strani ni pustila čisto brez besed in sem potem še nekaj dni iskala, kam točno sem založila sama sebe.

Nekatere ljudi bi bilo res škoda zamuditi in definitivno, spletejo se niti, ki šele š časom postanejo svilene.  Še dobro, da sem pogledala, kaj je spodaj, ker sem najprej mislila, da je čisto navadna špaga. Bomo videli kaj se zgodi s svilo, ker jo bo zelo kmalu treba pomočiti v nekaj, kar res ne maram. Tudi ljudi je treba včasih preizkusiti. Tega sem se naučila skozi niz puščavskih viharjev in brodolomov, kjer si nikoli res nisem mislila, da lahko čisto sama proizvedem kakovostno povodenj. In potem sem mislila, da značka bronastega delfinčka že pomeni, da ne utoneš ...

Ja itak. Je rekel svizec in zavil čokolado. Še vedno imam najrajši lešnike oblite s čokolado.





Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več