IZKOPANINE



Ugotovila sem, da če bi bila preteklost žival, bi bila plazilec. 

Ko že ravno misliš, da si opravil z njo, da se je zaprašila in si jo izgubil nekje na podstrešju, se zna čisto na tiho in podmuklo priplaziti nazaj. Če imaš srečo, jo srečaš v trgovini enkrat, ko imaš res dober dan, ko imaš dan dobre frizure, ravno prav dolgega krila, sveže zdepiliranih nog in praznik novega parfuma in nabavljaš stvari za piknik s petnajstimi najtesnejšimi prijatelji. Če imaš res srečo, potem je petek. Ti prideš okoli police s francoskimi siri v prahu in vakumiranimi danskim pecivi in iščeš kje bi bilo vino, ki bi pasalo za h Kranjski gavdi in butneš v preteklost, ki pravkar nalaga v svoj voziček dva sikspaka pira in je videti malo nejevoljna, ker mu mulc pravkar zlaga z ene spodnje police na tla, ki so polita z sveže počenim tetrapakom alpskega mleka 43 škatel umetnega prireja v akciji in se zraven ena baba dere, da primi že mulca, a ne vidiš kaj dela. 

In želja, da bi ga povozila 150x z traktorjem, ki ima priklopljeno vozico hlevskega gnoja in bi mu v glavo vrgla skisano smetanasto torto te mine, ker ugotoviš, da ti ni treba, ker to kar daješ, se vrne in mazati si gume ali roke zaradi dveh sikspakov Union pira in 43 škatel umetnega pireja, ni vredno truda, ker kar daješ se očitno res vrne in na koncu svizec vpraša: »Gospa, ali želite še kaj, ali vam teh 30 dkg mortadele kar zavijem?«

»Ja, prosim kar zavijte in narežite mi zraven še pol like tiste salame, ki jo ješ, ko se tolčeš po glavi, da kje sem imela glavo zadnjih sedem svetlobnih let.«

Presneto, da ne znam oditi s stilom, zaloputniti vrata v fris in se ne ozirati nazaj. 

Ko me preteklost preseneti in nekega večera pogleda skozi ekran in me kot, da se čisto nič ne bi zgodilo, vpraša: »Kako si?« čisto znorim, zmečem iz sebe vse tiste grde besede, ki so mi obležale na duši in se jih še nekaj inovativno domislim kar sproti, da doprinesem k dramatičnosti trenutka in rečem, da naj se pobere, ker sem mu že lani rekla, da ne želim več vedeti, da obstaja, ker je kreten, teslo in cepec  hkrati in da naj ne pozabi, da svet, kjer jaz obstajam zanj ne obstaja in da si svet deliva na dve celini in med mojo in njegovo je Sredozemsko morje. Točno vse to sem mu povedala med vrsticami, ko sem rekla: »Hvala gre. In ti? Si dobro?«… 

Tolaži me misel, da se vsaj o vremenu znam pa res dobro pogovarjati. Tudi preteklost ni hotela povedati preveč, zakaj nenadno in zakaj zdaj. Letni čas je pravi, ker vesoljni potopi so najbolj doživeti prav spomladi.

In če že kopljem po prahu in se zadevam z naftalinom in si ne girzem nohtov ... Naj bo en čin čin na spomine, ko so bili ljudje še iskreni, ko je kazalo dobro in preden je resnica vse pokvarila.


 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več