SAGA O RITOLIZNIKIH -2. del

Saga, je stvar, ki se nadaljuje seveda in lahko bi se reklo, da to je zgodba, ki se bo pisala še kar nekaj časa, ker jaz in Strastni Karierist nekako ne kaževa nagnjenj, da bi izstopila iz ekoprostora drug drugega razen, če naju ne loči višja sila. 

Da je najina rdeča nit še bolj očitna, se še voziva iz istih smeri in zelo v podobnih časovnih okvirih in ker so očitno v proračunski luknji še našli nekaj cenikov, s katerimi plačujejo elektriko za semaforje na katerih po defoltu sveti rdeča luč za delo na cesti in nadaljujejo nikoli končano zgodbo, da pa naredimo cesto, ki iz Bele Ljubljane vodi v Severno Kalifornijo in še od tam naprej v Kanado, spet ravno, kar se je s prve Keltom močno ponesrečilo in sploh ne bi predstavljalo večjega problema iz vidika viaduktov, tunelov, če nas leta 1943 ne bi osvobodili partizani.

Skratka bilo je jutro, ko jaz ravno padem na to krasno cesto, ki nikoli ne bo ravna, s čimer smo se vsi domorodci sprijaznili skozi stoletja in obstanem pri prvem rdečem semaforju, ki mi pravi: »Stop delo na cesti. Hvala za strpnost, ker gradimo za vas. Ker delamo na puf, bo trajalo.« in vidim, da se za mano počasi nabira v kolono čakajočih standardna flota avtov, ki se dnevno srečujemo, slej ali prej in samo vsakič na drugem ovinku. 

Pred mano je bila ena daljna soseda, za mano se pripelje Prestolonaslednik, ki je mimogrede moj mlajši brat in ki se vozi na delo malo dlje kot jaz in ki bo naslednji teden na lasti koži občutil kako je, če dobiš odpoved delovnega razmerja iz poslovnih razlogov in kako je, če si iz tistih več kot 50x ponovljenih 10% zmanjšanja števila zaposlenih, s ciljem ohraniti 90% zdravega jedra (ki je nevidno in že res veliko mesecev nelikvidno) in medtem, ko menedžer to razlaga v kamero, kamera snema delo njegovega sodelavca, ki je že bil odpuščen iz poslovnega razloga in mu teče mesečni odpovedni rok. 

In za Prestolonaslednika zapelje Strastni Karierist, ker seveda, če človeka poznaš dlje časa, veš tudi kakšen avto vozi. Potem kolona spelje in mi z njo in ko dosežemo normalno hitrost, kjer se ni treba gristi v volan in dvigati oči v nebo, pa daj zmigaj se malo hitreje, pripeljemo do rednega semaforja, ki ureja varno križanje dveh cest in ker sem bila ravno v zaletu, pri preklopu iz zelene na oranžno res nisem mogla varno bremzati in tudi Prestolonaslednik zapelje v oranžno in v križišče takoj za mano. Ker Strastni Karierist tudi pozna moj avto, mu je očitno želel biti zelo blizu in je v želji po očitno še večji bližini, tudi takoj za nama zapeljal v križišče in skozi rdečo samo, da ni izgubil stika z glavnino kolone. Takoj zatem je tudi zelo dinamično nakazal, da se mu zelo mudi, ker misli prehiteti Prestolonaslednika in to je seveda pomenilo, da sem naslednja na vrsti jaz.

Utrnila se mi je ideja, da bi človeku pomagala in na prvi prosti ravnini, sem se uvidevno premaknila na rob cestišča in mu s smerokazom nakazala, da lahko gre naprej in seveda je od mene naprej Strastni Karierist še bolj dinamično prehiteval kolono in ko doseževa službeno parkirišče, ki je bilo najin skupen cilj, je bil točno 15 metrov pred mano in ko se razvrstiva na preostala parkirna mesta, sem tako iz simpatične zlobe parkirala točno zraven njega. 

Saj si večkrat parkirava bok ob bok in potem si on vzame čas, da iz avta pobere svojo aktovko, si obleče svojo lepo na zadnji sedež zloženo jakno in potem se v »moderato« odpravi proti stavbi in če sem jaz ravno istočasno tam in ker že imava isto pot, vmes rečeva kakšno o vremenu.

No tokrat je verjetno postavil osebni rekord v hitrosti pobiranja svojih stvari iz avta, ker se je proti stavbi odpravil netipično »fortissimo«, da mi ga sploh ni uspelo dohiteti in tudi meni se je mudilo, ker sem na svoji desni ugledala, da je Doktor Markoekonomije zapeljal diagonalno ob moj avto, po obsežnih telovadnih operacijah, ker se očitno s prve ni mogel točno odločiti, ali bi pakiral v zadnjo vrsto, kjer te res nihče ne more zaparkirati, ker ni šans, da bi spravil svoj avto v preostali dovoz, ki je že ob premišljeni izkoriščenosti pakirnega mesta, zelo ozek in od tam naprej je konec sveta, škarpa in razgled kar globoko dol v reko. 

In meni se je res mudilo umakniti svojo bit, ker ko Doktor Makroekonomije vidi, da sem se pripeljala na parkirišče in seveda zaradi prostorske utesnjenosti ne moreva parkirati zelo daleč narazen in potem je tako kavalirski, da me počaka, da se zložim ven, zaklenem,  grem nazaj in vzamem, za kar sem se slučajno spomnila, da sem pozabila in on pride vse do stavbe z mano in potem ugotovi, da je v naglosti, da ne me bo zamudil, pozabil svojo službeno kartico v avtu in se na mojo smolo tako rad pogovarja in jaz zgodaj zjutraj res nisem psihično pripravljena na komuniciranje z njim tudi, če mi je enkrat dal kompliment, ki si ga vsaka ženska želi slišati: »Ti si najbolj koščena v pisarni.«

Skratka tisto jutro je bila hitrostna preizkušnja kdo pride pred do pisarne. Strastni Karierist je dal vse od sebe, tudi po stopnicah peš v tretji štuk, samo da ga ne bi dohitela. Jaz sem dala vse od sebe, tudi po stopnicah peš v tretji štuk, da me Doktor Makroekonomije ne bi dohitel.  Na koncu sem ohranila svoje odlično drugo mesto in se zabubila pred računalnik. 

Enkrat sredi dneva s Strastnim Karieristom slučajno butneva drug mimo drugega skozi ista vrata in mi reče: »Ti se ti moram zahvaliti, ker si me danes spustila. Veš, danes sem imel samo rdeče in sem prav moral malo bolj hitro peljati.« (ker on seveda živi še malo dlje in tudi tam upajo, da bodo cesto naredili ravno in v bistvu je Urad za ceste ugotovil, da ravnina pride najhitreje do izraza, če se lotiš ravnati tisti kos ceste, ki niti ni pretirano zavijugan in da vsi opazijo, da se cesta ravna našopaš na 3km ceste 8 semaforjev za delo na cesti) In jaz nazaj: »ja, saj razumem, da se ti je mudilo. Ti moraš doseči strateško pomembne cilje celega programa, zame je že dovolj, če pridem na šiht.« Samo nasmeh je bolj grenak, opiše kar je sledilo in potem je usoda uredila, da se tisti dan nisva več srečala. 

Dokler ni božja kazen posegla vmes. Ko sem svoje male izzive (ker uporabljati besedo problemi, je destruktivno, nekonstruktivno in delo odbijajoče) pripravila do tega, da me za tisti dan spustijo domov in sem svoje napol mrtve možgane na truplu prinesla na parkirišče mi oko ugleda, da je moj avto še vedno tam, kjer sem ga pustila, kar je po eni strani izredno dobro iz vidika kasko zavarovanja, če le ne bi bil še vedno ujeti med avto Strastnega Karierista in Doktorja Makroekonomije in prepadom in reko in pred mano je bil zaparkiran avto tako, da mi je bila ena opcija za pobeg domov popolnoma onemogočena. 

Ponos mi je prepovedoval, da bi poklicala katerega koli izmed levo in desno pakiranega, ker seveda je usoda morala poskrbeti, da se svojega dolgega jezika pokesam iskreno in poleg Strastnega Karierista in Doktorja Makroekonomije daleč naokoli ni bilo nobenega drugega avta in je bila naša trojica in nesrečnih pred mano, edino kar je zasedalo tisti del parkirišča. Vesolje te lahko včasih, ko je končno čas za iti domov, lahko da na čisto napačno mesto.

Z uporabo palčnega in kazalčnega merilca sem izračunala, da mrbit pa moj avto vseeno dobim ven na rikverc, le princip ribanja parmezana bom morala uporabiti in to pomeni 3 cm naprej in 3 cm nazaj in skurjeno sklopko , lahko tudi za celo uro intenzivnega ribanja in če si bom res iskreno želela avto dobiti ven, bosta tudi škarpa in prepad dol v reko, premaknila rečno strugo za pol metra bolj nazaj. 

In če voziš nekaj okroglega in Francoskega je itak narejeno tako, da ima lep izgled prednost pred funkcionalnostjo in pregledom pred in za avtom in če vzameš še samo osnovni paket opreme, ki ne vključuje piskanja ob nevarnem približevanju ostrim stvarem, ki rade delajo vzbokline v karoserijo, je res zafrknjeno, če v vzvratnem ogledalu vidiš dol v reko zelo od blizu in tudi če vmes skačeš ven preverjat, če je 10 cm na pogled tudi dejansko še 10 cm … Še enkrat dokazano, da centimetri so pomembni in ko sem že bila na točki obupa in da raje zapeljem v prepad kot pa naredim tisti klic v sili, se na obzorju prikaže šef sosednjega oddelka in me pride vprašat: »Posluš, pa kaj ti delaš?«

Potem sem izjokala svojo bolečino in ga prosila, da naj ne pokliče Doktorja Makroekonomije, ker je čisto slučajno njegov podložnik in da imam vse pod kontrolo in da če mi bo malo pogledal oz če bo moj piskač, mi bo zagotovo uspelo ... Po tistem sem naribala še malo parmezana in on je zame piskal.

Konec zgodbe je srečen. 

Usoda me ni kaznovala tako, da se bi v trenutku, ko sem jaz končno dobila avto ven iz pasti, na parkirišču prikazala Strastni Karierist in Doktor Makroekonomije, po možnosti istočasno in nauk te zgodbe je, da če imaš dolg jezik in prisegaš na principe, potem je dobro, da se voziš z avtobusom.