Zorenje

Kdaj veš, da si dozorel?

Ko se ti sončni dnevi zdijo neprecenljivo vredni.

Ko veš, da je rože treba redno zalivati,

sicer najprej ovenijo,

potem se posušijo in na koncu umrejo.

Je pa lažje prenesti umiranje,

če te ni ali pa si samo malo doma,

ker je že vsega konec,

ko prideš.

Potem samo še vržeš stran,

kar je ostalo

in prazen lonec podariš sosedi

in lažje si verjameš,

da nisi imel kaj rešiti,

ker je Življenje krivo

in njegova prehitrost

v nizanju dnevov.

Pa pustimo ob strani,

da se je vedno mogoče ustaviti,

samo res se,

hoteti moraš

in potem res stopiti dol

a tisti postaji.

Ne samo govoriti:

»Bom. Jutri se pa res bom.«

Tudi usahnjena,

mrtva prijateljstva

nekdo,

na koncu,

mora imeti na vesti.

Potem se vprašam,

koliko jih imam na vesti jaz?

Tako lahko je pozabiti,

v misli,

da bo soseda dala loncu

nov smisel za rast,

ko ga bo napolnila s semenom

za solato.

A ne zacveti,

vse kar požene na zeleno,

če pa že zacveti,

potem tistega ne moreš

več pojesti.

Lahko je s cvetom okus pokvarjen,

ali pa se ti smili cvet.

Če smo že pri vesti…

Če je zločin to,

da človeku vzameš življenje,

zakaj jo potem lahko odneseš

čisto brez vsake kazni,

če človeku ubiješ sanje,

mu vzameš zaupanje

in mu pohodiš voljo do življenja?

V resnici si takrat bolj kriv,

kot če mu z nožem prebodeš srce,

ker če umreš poln življenja

je najbrž lažje,

kot, če v sebi mrtev živiš.

Danes hočem verjeti,

da vesolje je pravičen sodnik

in da pride tisti jutri,

ko se vse povrne in se vse plača.

Ne vem pa še,

kaj bom povedala v zagovor,

za vsa tista prijateljstva,

ki sem jih pustila posušiti

nalašč,

ker jih nisem več čutila-

Mogoče premalo medčloveške kemije,

mogoče premalo substrala,

da bi pognalo v rast,

mogoče samo čisto navaden konec,

ker tudi zanj,

je nekoč čisto pravi čas.

Vezi med ljudmi se namreč izpojejo,

če so sestavljene samo iz besed.

Teh vedno slej ali prej

zmanjka. 

Ko dozoriš veš,

da brez, da vsako pomlad seješ,

nimaš jeseni kaj žeti v ljudeh.

Od snopov slame nisi sit,

pa tudi toplo ti ni,

ker še preden si segreješ prste,

v ognju zogleni tisto,

čemur si pripisoval,

da ti je nadvse vredno.

Lahko si pa z gorečim snopom,

do živega opečeš prste.

Pekočine potem nikoli ne pozabiš

tudi potem ne, ko ji odpustiš.

In ko odpustiš, a ne pozabiš,

si dozrel in dovolj sočen,

da se z apetitom včasih

ugrizneš v jezik,

ker moraš ostati tiho

in poslušati svet

starejših in modrih,

ko moraš reči da,

se jim nasmehniti,

po potrebi pohamati

ter zaviti v levo,

tam kjer ti pravijo:

»Glej se, da boš zavil desno,

Ker če ne ... «

Potem si ne boš nikoli očital,

da si mehak, prezrel in pregorel,

na napakah drugih.

Ker če si dozrel,

boš vsake toliko

tudi na glas priznal,

da so bile čisto in samo tvoje.

Pa pri tem boš,

čisto malo ponosen nase,

ker ni tako lahko povedati

na glas.

Lahko se ti smejejo,

lahko se v javnosti razjočeš,

lahko ti lupina poči …

Če si upaš,

si ravno prav zrel

in lahko si pustiš

obrati sadove v košaro.