TIBET

Niti ne znam razložiti, kako me sredi prvega uradnega delovnega tedna, ki se je odvijal v brezveterju in neskončnosti nalog, ki čakajo dokončanje v tem novem letu, iznenada preskočila želja, da bi šla v Tibet. Če ne takoj, pa vsaj poleti. Mogoče zdaj malo bolj razumem Humarja, ko ga je gora poklicala, samo pri meni je tako, da jaz bi šla tja gore samo gledat. V reci in piši 24 urah sem imela v glavi, možen itinerarij, s stroškom, ki sem ga v stanju budžetirati in sem šla iskat potencialne kandidate za sodelovanje v pustolovščini.

Nisem jih našla.

Iskala sem jih tam kot zmeraj, ker imamo že kilometrino in dramatične vložke kot npr ko greš v Črno goro, rentaš avto in večer pred odhodom izveš, da nobena ne bo dala svoje vozniške za prijaviti drugega voznika, ker  je tvoje sopotnice strah vozit v tujini. Ja, čisto razumem, ker Črna gora je res kot da voziš po New Delhiju in to se je dejansko pokazalo v Budvi, kjer je bilo ful pomembno kaj bomo oblekle za noter, jaz teslo nisem niti pomislila, da bi morala za Budvo in njen bulevar prinest kakšno spodobno garderobo, sem pa ugotovila, da sem tudi smrdeča od švica čisto zadosti dobro oblečena, da spravim avto nazaj ven iz bulevarja.  Samo izogibati se moraš privezom z jahtami in gre.

Črnogorska lekcija je tudi, da se lahko od začetka do konca zajebavaš z avtom, kjer rentaš nekaj v velikosti Opel Astre in ko prideš na letališče Opel Astra postane Hyunday Getz in rada bi videla mojstra, ki spravi tri babje kufre v njegov prtljažnik.

S postankom na Islandiji, za Črno Goro pride Makedonija, kjer dejansko rentaš Opel Astro in se pred odhodom pogajaš in dokazuješ ostalim trem babam, da štirje babji kufri ne bodo šli v prtljažnik, ker me so me vse poti od prej izučile, da potovanje v treh babah ne pomeni samo treh kufrov in pomeni še štiri male ruzake, vsaj in eno vsem priložnostim primerno torbo in vrečke s hrano, ostanki od vrečk čipsov, rute, šale in vetrovke, ki ležijo random po avtu, lubenica in ostalo sadje, ki se ga kupi in nihče ne poje do konca in sončna očala in razne polne in prazne plastenke od vode in ipd, ker se je vsaj dan našlo kaj novega.

Pa pustimo tudi to koliko časa lahko traja, da nekomu po telefonu poskušaš razložiti, kako si bukiraš letalsko karto na netu in po uri in pol ugotoviš, da ji kartica ne prime in hvalabogu šele čez ene pol leta prideš do ugotovitve, da si zna sama po internetu naročiti in plačati vse ostalo.

Ko si že na poti in ni več povratka, tudi že vem, da je ključno, da imaš navigacijski sistem sam in se ne zanašaš na druge, ker tudi že vem, da zihr je zihr in kjer Garmin odpove, vskoči Google in ne najdem besed, da bi opisala kako me je razkurilo, ko sredi Skopja, v gužvi, je moj Garmin našel ulico z našo nastanitvijo, a me je lifral v neskončnih krogih, kjer so se reke avtomobilov vile iz vseh smeri, kjer ni bilo enosmernega prometa, me v 6 krogu Dantjevega pekla glas od zadaj vpraša: »Kdaj si pa ti pa nazadnje updejtala svoj Garimin?«

Zelo navdušena sem bila tudi na ponudbe za pomoč pri vožnji: »Saj po avtocesti lahko pa tudi jaz malo vozim« in moja daleč najljubša:«Saj bi tudi jaz malo vozila samo ne vem kakšna je cesta naprej.«

Nesporno zmaga je bilo babje spričkanje drugi večer v Skopju, ko smo čez dan slučajno videle, da bo imel Željko Joksimović koncert v Ohridu in termin naj bi celo sovpadel z dnevom, ko smo mi nameravale priti do tja in ko potem zvečer ugotovimo, da bo Željko en dan prej, preden smo imele namen priti in so sledile ideje, da bi v enem dnevu prevozile ¾ naše planirane poti po Makedoniji, si vmes seveda vse pogledale in šle zvečer še na koncert za veliki finale. Tu sem bila jaz glavni špilfrderber, ker sem rekla, da ja, če bo še katera druga vozila, ker če pa bom sama, potem ok, jih pripeljem do arene, kjer bo koncert, jaz pa grem v hotel spat, ker verjetno bom malčk zmatrana in naj po koncertu v hotel pridejo s taksijem. V nadaljevanju večera smo imele samo sliko brez zvoka, je pa zelo pomembna informacija, da bi bil koncert Željka Joksimovića vrhunec doživetja v naših življenjih, ker smo vse štiri poznale točno en komad, a pomembno je to, da smo vse poznale isti komad.

Žal sem kriva, da nikoli ne bomo izvedele kako Žele to izdahne v živo …

Čista poezija iti na pot s tipi. Tam vem, da bo moj kufer največji, da se bodo vsi delali norca iz mene, a bo zagotovo šlo vse v avto in še bo ostalo placa. Lepo si razdelimo vloge, kjer si pot pravično razdelimo na pol, lahko celo ne vozim in če ne vozim, sem navigator, ker se Garmin res ne znajde zmeraj in ponavadi rabi malo pomoči od Googla in če voziš sam ne moreš še brskat po Googlu. Tudi vem,  da tudi če se bomo vozili 10 ur, bo brez jamranja in ko zvečer prideš na cilj, ni dramatičnega odločanja med katero restavracijo za večerjo in potem, ko si v restavraciji še dodaten stres zaradi odločitve, ki te res zaznamuje za celo življenje, o tem kaj boš jedel, ker se gre jesti v ta prvo, ki je še odprta in kjer točijo pir.

Epilog je, da če mi je Makedonija vzela vero, mi jo je Srbija vrnila in upanje za Tibet je. Rabim samo sopotnika, ki ga pot ne bo psihofizično dotolkla in je imun na popolno barvno kombiniranje popotniške garderobe in je vse.