Prideš? Se bova igrala življenje…

Veš, da je igra,

v kateri ne moreš zmagati?

Ko misliš,

da imaš vse ase

in da bo tako, kot ti hočeš,

ti vedno od nekod

iz rokava potegne kraljico,

ki ti podre strategijo

o tem kaj boš in kdaj boš

in vem,

da ti čisto nalašč

spodmakne tla pod nogami.

»Uči se mali«

in te povleče za nos,

da ti spodrsne na bananinem olupku

in te posede na zanjo plat

vsega tistega,

za kar misliš,

da bi se ti po načelu daj-dam

moralo zgoditi.

Enkrat menda ja,

vsakdo pride na vrsto,

da z vsemi desetimi prsti

zagrebe med jagode

in z njimi meša stepeno smetano

in da se počuti nebeško sladkega,

zaradi vse tiste pacaste beline,

ki se mu je nabrala na nosu.

En dan ti vse da,

že naslednji dan ti lahko vse vzame.

Kar tako, na lepem

in čisto brez razloga.

Lahko ugotovi,

da te mika, da bi pojedel preveč.

Lahko te pa samo napačno presodi,

da nimaš ta pravega apetita,

ker se malo bojiš takoj

zagristi na polno.

Ugotavljam tudi,

da ne mara srkanja po slamici.

Ali boš konkretno popil dol,

da se ti bo zaletelo,

ali pa nič ne boš.

Tudi tega, da si mlačen,

ne mara.

Ali ti podkuri pod petami,

da te skoraj scvre,

ali pa v sebi zmrzneš od mraza,

ko je zunaj 25 stopinj v poletju.

Ja, lahko bi se reklo,

da ima življenje na trenutke

izredno čudaški smisel za humor,

ali pa samo ve več,

ker vidi dlje.

Tudi jaz bi bila bolj pametna

in najbrž tudi bolj potrpežljiva,

če bi videla vse do konca.

Saj včasih je tako ali tako bolje,

da veš samo toliko,

kolikor vidiš pred nosom.

Potem lažje zaspiš

in navsezgodaj zjutraj manj razmišljaš.

Filozofija na tešče

zna biti pretežka hrana za zajtrk.

Včasih vržeš svoje karte stran

in mu rečeš,

da ga imaš čisto polne kufre

in da se z njim nočeš več igrati,

ker ni zabavno sedeti za volanom

tistega cirkuškega avtomobila

in ti potem ne pusti,

da sam zaviješ,

kamor si se namenil.

Da če že trčiš,

imaš vsaj občutek,

da si to storil namerno,

Ker včasih pač čisto preprosto moraš

preveriti koliko ti lupina zdrži,

preden se ti varnostni sistem sesuje.

In ni zabavno,

če te čisto vedno zapelje tja,

kjer je konec ceste,

tam je tik preden

je konec sveta.

Tam se ti potem zdi,

da ni več prostora za manevriranje

in lahko samo ugasneš motor in čakaš.

Pa čakaš.

In spet čakaš, da bo jutri bolje.

Da bo novo leto. Da bo pomlad.

Da bo dopust.

Da boš star in se boš tolažil s tem,

da nimaš občutka,

da si nekaj zamudil,

ker boš pozabil kaj so to občutki.

So pa dnevi,

ko se ti življenje kar samo od sebe smeje,

v glavo.

Ne narediš čisto nič,

pa te vseeno nosi na rokah,

da valuješ na slavolokih zmage,

za katero ti niti ni bilo treba izpljuvati

vse krvi iz pljuč.

Najprej ti vzame, potem ti da vse.

Tudi tisto, za kar si mislil,

da ti niti ne pripada.

Kdo bi ga znal razumeti?

Imam ga pa na sumu,

da včasih igra z označenimi kartami.

V tem primeru res ni mogoče zmagati.

Bolje je, da občasno zamižiš,

stisneš zobe,

si malo požvižgaš čez vse

in mu pogledaš skozi prste,

ker ko se odloči, da ti plača,

ti plača.

V zlatu in v jutrih,

ki jih nikoli ne gre pozabiti.

Po takih jutrih

ti ostanejo roke tople

in malo se ti smeje

in samo ti veš zakaj.

Potem se ljudje

okrog tebe sprašujejo

kako to,

da sredi zime diši po vrtnicah

in spet se ti malo smeje,

ker samo ti veš zakaj.

Besede so bile lepe.

Življenje namreč dobro ve,

katere ti največ pomenijo

kot tudi ve,

kdaj vrtnica frcne svoj popek,

da odpire cvet.

Če ti jih takrat položi v dlani nežno,

slišiš kako ti cekini padajo v vrečo.

Vse pozabiš,

vse odpustiš

in vse potrpiš,

za tisti občutek,

da imaš roke spet tople

in da so želje spet vzklile.

Potem si želiš samo še to,

da nikoli ne bi pozabil

kako je,

ko ti besede ogrejejo roke.

Tudi, ko boš sam in star.

Tudi srce mora jesti.

Vsaj enkrat,

na vsakih deset let.