Tibet - NO GO



No, mogoče letos ni primeren čas za iti čez Kitajsko v Tibet, ker ne bi šla tja iskat Corona virusa in je uradno premaknjen na nekoč v prihodnosti, ko ga bo po možnosti zamenjalo kaj manj akutnega. Pred Tibetom sem imela nenadni preblisk za Libanon in zlomka, tam dol je šlo ljudstvo pokonci. V iskanju nadomestne destinacije je nato padla ideja na Vzhodno Turčijo in še preden smo se lotili idejo razčlenjevati v popotni itinerarij, je tam usekal potres z magnitudo 6,8 po Rihterju.  Potem se jaz zasanjam v tiste čudovite templje v Burmi in čez par dni malo bolj natančno poslušam novice o političnem dogajanju izven ograje naše lepe unije in pride na spored  v povezavi s spopadi, etnične manjšine, …  Sledila je ne-moja ideja o Kolumbiji, ki sem jo jaz takoj v kali zatrla, ker nekako bi rada prišla nazaj z vsemi notranjimi organi in brez, da si celo pot gledam čez ramo in ugotavljam kam v prtljago bi mi kdo lahko kaj podtaknil.

Mogoče mi hoče usoda na tak način prišepniti, da sem zgrešila poklic in bi v neki drugi zgodbi lahko bila tudi vojni dopisnik in bi se ta blog lahko pisala iz Bagdada ...  

Bila sem v Jemnu, potem se je, čez 14 dni, ko smo prišli nazaj, razletelo notranje ministrstvo in nemiri še vedno trajajo. Tja smo leteli s postankom v Egiptu, ki je takraj ravno že par tednov počival po tistih notranjih nemirih. Pred tem sem bila v Iranu in še dobro, da je bilo to preden je Trump prišel na oblast. Gruzija in Armenija imata tudi svoje žalostne spomine, v Istanbulu sem bila kakšno leto preden je počilo ...  

Mislim, da mi je všeč napačen konec sveta.

Vsega je kriva moja otroška vzgoja in mati, ki so mi kupili tisto knjigo pravljice iz 1001 noči, ki me je obsedla. Hm. Ko bi avtor pravljic o 1001 noči slutil sedanjo politiko, takrat ko jo je pisal ...

Odločila sem se, da bom letos šla v Umag. Saj tudi stroški bodo na koncu tam tam, ker Hrvati stroške povprečne medcelinske letalske karte, tako dobro preračunajo v cene osnovnih življenjskih potrebščin. Mogoče bom celo vzela šotor, ki je bil deset let nazaj moje rojstnodnevno darilo s strani Prestolonaslednika, ker sem leta in leta težila kako si želim imeti šotor. Takoj, ko sem ga dobila in enkrat v njem kampirala, me je želja minila. Sem precenila svoje sposobnosti za napihovanje turbomaximus blazine, s pumpo za pumpat kolesarske gume in mojo sposobnost šotor postaviti tako, da se mi ponoči ne posuje na glavo.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več