Koncept

Vse je v vzorcu.

Tisti popoln zavoj snežnega zameta.

Tanke, mehke sledi

tistih majhnih okroglih kepic,

ki se za plugom odkotalijo po hribu navzdol,

ko se z zarezom v široko rez,

zdrobi bela neskončnost,

za vrednost tega, da je cesta spet pot,

ki nekam vodi.

Popolno razmerje

med škripanjem v snegu in kristali,

ko greš ven iz sebe v jutru, ko je res mraz.

Rdeče in bele orhideje na tistem oknu,

tam kjer mimo hodim,

da povežem svoje misli v snop

in s tem sklenem dan v večer.

Tistih pet zvezd,

ki štrlijo iz megle v noč.

Puhast oblak

na smetanasto svetlomodri podlagi.

Krof in njegova marelična marmelada,

razmazana okrog mojih ust.

Kremasti mehurčki mlečne pene v kavi.

Barva in ton glasu.

Zlato rožnato razmerje

med oblaki in zrakom, na nebu,

v trenutku, ko dan trka noči na vrata,

da naj odgrne zavese in pospravi svoje rjuhe,

ker je čas, da on leže nad vas.

So čiste linije,

ki jih ne vidiš na soncu,

ker preveč luči skrije senco

na točno določenih mestih.

So oblike,

ki jih lahko samo začutiš brez,

da se jih poskusiš dotakniti.

So barve,

za katere potrebuješ svetlobo,

da jih lahko iščeš v sebi.

So vzorci,

ki jih razumeš šele po dolgi hoji

v trdi temi.

Zato vem,

da moram imeti v svojem življenju

tako noč, kakor dan.

Ne razumem pa vedno noči.

Tudi ne vem,

zakaj včasih tako dolgo traja,

da se mi zdani

in zakaj je sončen dan včasih tako kratek.

In zakaj je poletje tako nesorazmerno kratko

z ostrino mraza in z dolžino zime.

In zakaj takrat, ko mi je toplo,

o dolžini trajanja toplote v sebi

nikoli ne razmišljam.

Tudi vem, da so stvari,

ki si jih ne moraš izprositi.

Lahko samo pridejo,

če pridejo.

Tudi če ne,

se potem enkrat zdani

in vzorci ostanejo.

Če pa da,

potem niso vedno take kot si jih želiš.

Pravijo, da mora tako biti,

če hočeš za sabo pustiti sled.

Ker če ne,

so samo stopinje v pesku.

Val pride, zbriše

in potem je kot, da te ni.

Jaz pa hočem, da sem.

Ne droben pesek,

pisano kamenje mora ostati za mano.

Hočem živeti v misli,

da če se z leti spreminjam in kamenim,

potem postajam kamnolom

Venecijanskega marmorja.

Vem, da sem našla svoj koncept

klesanja skal in drobljenja kamnov.

Ne bom več menjala sloga.

Sem kar sem.

Bom pa še eksperimentirala z vzorci,

ker hočem mozaik,

da bodo moje gube na čelu in sivi lasje

vzorec, ki mi bo ostal od življenja,

ne od razmišljanja o njem.

So koncepti,

ki jih moraš čisto preprosto

zagrabiti z obema rokama,

prerasti in izživeti.

Če ne si sicer lahko odličen filozof,

nisi pa zares živ.