Metulj v letu

Neka zima pred leti,

mi tik preden se je raztopila

v pomlad,

na mizi pustila kozarec

in v njem dve bubi.

Misleč, da imam

sviloprejko in črva,

sem sviloprejko častila

in črva črtila.

Ni se mi zdelo vredno,

da bi mu namenjala

v opazovanju,

svoj čas.

Nestrpno sem namreč čakala,

da se izleže tisto ker naredi,

da je svila

in da bom iz nje spletla

tisti šal,

ki se nosi

za v brstečo pomlad.

Svila je baje nit,

ki je močnejša kot je

razdalja in v njej čas

in zato je primerna,

da se nosi

za vsak dan,

vedno takrat, ko je pomlad.

V poletju namreč ni več potrebna,

ker v sopari kratkih noči

in v bližini dotika,

je vsaka tkanina odveč.

Razen, če ni tisti kosmič puha,

ki se drži prsta,

tam kjer se njegova konica konča.

Res je smešno,

kako oči vse vidijo,

pa ne vidijo,

da ni vse svila,

kar se na prvi pogled sveti.

Tudi črvom v bubi

se v mraku svetijo oči

in potem misliš,

da vidiš kako svila

raste in čaka,

da bo njena nit dovolj mehka,

da se rodi in se splete

v tisto zgodbo iz tankih niti.

Potem čakam in gledam

črva s svetlečimi očmi

in čakam kje je svila.

Reče mi, da je lačen

in dam mu najlepše

jabolko, ki jih hranim v shrambi.

Novorojeni svili

se namreč ne spodobi

postreči s piškavimi sadeži,

ker potem ni sočna.

Potem črv na lepem izgine.

Za njimi ostane samo nič

in luknja v jabolčnem srcu.

Seveda črvi nikoli ne ostanejo,

da bi slišali ali jabolko joče,

potem, ko v njem naredijo luknjo.

Vidijo samo svojo lakoto v očeh

in to, da so še druga jabolka

pod drevesom, v košari.

Ko s čisto navadnem

bombažnem robcu žalujem

za sviloprejko, ki to ni bila,

le pogledam kaj je še ostalo

od druge bube, v tistem kozarcu.

In glej, glej,

tam sta dve lupini bube

in en metulj.

Pisano prelivanje barv,

dolge trepalnice

in plahutanje s krili.

Vidim, da ti je všeč,

ko primem kozarec

in na steklo piham,

da ti moja sapa zarosi

pogled na svet.

Verjamem ti,

ko mi praviš,

da je moj svet lep.

Metulji namreč nikoli ne lažejo.

To počnejo samo muhe enodnevnice.

Če si kozarec prislonim na desno lice,

čutim kako me s krili božaš

in nekaj metujlastega

mi potem obleži na srcu.

Lica so zardela

in tako toplo mi je,

da me prime,

da bi tisti kozarec stiskala k sebi,

preden grem zvečer spat.

Stiskanje kozarca je moja garancija

za lepe sanje

in imeti metulja v sanjah,

je vse kar si še želim

od življenja lepega.

Ostalo navlako

bom že nekako preživela.

Le metulja, ki mu,

ko vstopim v sobo,

zaplahutajo krila

in le občutek

kako je, ko mu pustim,

da mi sede na odprto dlan.

Kako je,

ko me s tipalkami tapkaš po licu,

ko čutiš, da mi je hladno,

že poznam.

Potem nekega večera ugotovim,

da ne delam prav,

ker si prisvajam metulja.

Njihov čar je v tem,

da prosto letijo.

in garancija za lepe sanje

so samo,

če vanje priletijo čisto sami od sebe.

Imeti jih v kozarcu, pomeni,

da me je strah spet postati

naravno spontana,

ker to pomeni,

da igram za vse

in lahko dobim samo nič.

Ali sem res pripravljena

tako drago plačati tisti občutek?

Imeti jih v kozarcu tudi pomeni,

da se zavestno odločim,

da nikoli ne bom videla

vseh njegovih barv,

ker vidim samo,

kako se sonce odseva od njegovih kril

iz okenske police.

Ali res hočem videti odtenke

med vrsticami?

Bila je jasna noč

in bila je polna luna.

Čutila sem, da je to,

kar sem se namenila narediti,

prav.

Šla sem tja,

odvila pokrov s kozarca

in te spustila.

Ni me strah, da boš zmrznil.

Preveč topline je v tebi,

da bi ti zima prišla do živega.

Sem pa opazila,

da se tvoja krila v mesečini

in na belini,

še lepše svetijo kot na soncu,

ko sem tvoj kozarec postavila

na polico.

Tako lep si, ko prosto letiš.

Domov sem se vrnila

s praznim kozarcem.

Z polnim kozarcem namreč ne bi

nikoli vedela

kako je, če se metulj v letu vrne,

samo zato, da bi ti sedel v dlan

in te požgečkal po licu.

So določene cene,

ki jih je vredno plačati za ceno

imeti na koncu čisto nič.

Že zaradi tega,

da živim naprej z občutkom,

da sem bila iskrena in spontana

v tem kar ti sem rekla,

tik preden si odletel.

In že zaradi tega,

da sem te čutila,

da si bil. Tu. Tisti čas.