Na stežaj odprta vrata …

Slovo od starega se je zgodilo ob popolni konstelaciji oblakov, ki napovedujejo spremembe. Takšne in drugačne. Ne vem še kdaj, a čutim, da prihajajo.

Nauk moje Silvestrske dirke pred časom je, da včasih lahko prehitiš čas in uspeš vse stlačiti v en dan, samo si na koncu blazno zmatran, ker uspele so mi piroške, prilagojene na vegetarjance in na splošno izbirčne, ki se prej radi najedo piškotov in čokolade. Na moje veliko presenečenje so požele vsesplošen uspeh in ko sem omenila, da originalen nadev vključuje zelje in ocvirke, so celo bili za, da bi jih ponovila še originalni izvedbi, tudi če mislim, da sem jih največ pojedla kar sama, ker če cel dan dirkaš na uro, postaneš malo lačen in ker smo si tatarca delili, sem se držala nazaj pri debelini mazanja na kruh.

Sem pa tudi povlekla iz naftalina nonin recept za štrudelj iz vzhajanega testa in beseda Silvestrskega večera je »brez-stični ohrovt« iz predstave Avdicija, kjer sem ugotovila, da če se mi je zdelo, da če sem pojedla lani 10 kg cvetače in je to veliko, bom v zgodnjih mesecih 2020 brez-stičnega ohrovta še več, ker majkemi, da je ta poljščina odporna na vse vremenske ujme in zajedalce in sem jo po pomoti res veliko posadila in še vse glave so kot, da ne bi bila zunaj zima. 

Aja, čisto po naključju smo si Avdicijo na Silvestrski večer ogledali skupaj z gospodom predsednikom in gospo predsednikovo  in gospod predsednik je imel Božičkasto rdeč pulover in rjave žametne hlače po predstavi je bila na programu pot lučk iz vseh smeri na Šmarno goro, kamor sva z Zasanjano priplezali po ta strmi just in time in verjetno bi Zasanjana odpovedala svoje sodelovanje, če bi bilo čez dan in bi videla v kakšen klanec jo bom vlekla, a nama je uspelo, da sva uspešno zavzeli zadnje dobro razgledno mesto nad Ljubljano, ki je se ob polnoči odela v morje malih ognjemetov.

Novo leto sem ustoličila s svojim tradicionalnim vzponom na domačega vršaca, kjer priznam, da me je magnetična moč mojega kavča zelo močno nagovarjala,naj se ji prepustim in prinesem noter manko spanja, a sem premagala sama sebe, se spodobno zagrizla v kolena in prilezla na vrh po ta najbolj strmi smeri, ki ima  samo 50m ravnine na celi poti in ki je 800 metrov višincev nad lokacijo mojega kavča, v zavidljivi uri in pet minut, kar je izjemen rezultat in ta čas bom težko izboljšala.

Ta najbolj strmo smer izberem zaradi simbolike nove začetega leta in me zagotovo potem ta smer ne vidi več celo leto. Letos mi je bilo žal vreme spet naklonjeno za ta podvig.

Zadnji metri pred vrhom so bili res zafrknjeni in mislim, da sem bila rdeča kot paradajz, vsaj sklepajoč po prestrašenih pogledih dveh majhnih punčk, ki sta se skupaj z očetom pravkar pričeli vračati, a niso me poskušali oživljati in to sem razumela kot dober znak, da ne izgledam na pol mrtva in izgleda samo tako blazno zelo hitra. Mogoče si bom naslednje leto okoli vrata obesila napis: »Moj kavč je 800 metrov nižje.«in to bo moja nova profilna fotografija za družabna omrežja.

Na vrhu mojega domačega vršaca je že pripravljen prostor za pripenjanje novih dogodivščin, vzponov in padcev in novih spoznanj. Miklavž mi je prinesel tudi nov zvezek, kamor si lahko delam zapiske in presneto je že pred natisnjen z veliko stranmi, ki vključujejo motivacijske izreke in sezname za zapisovanje ciljev in predizpolnjeno statistiko za zbiranje skupnega števila korakov, porabljenih kalorij ipd. Vsaj dan 1 je zdaj izpolnjen.

Generalno se je pa leto začelo krasno, jasno, s fenomenalnimi sončnimi zahodi in tudi s prvim voščilom v službi, ki je bilo tako kot mi je najljubše, z najljubšim in to je definitivno dober obet za vse kar prihaja.