ZMAJEVKA






Ugotavljam, da ne prebavljam Doorsov navsezgodaj zjutraj, medtem, ko mi Janis presneto paše in ugotavljam, da če se spremenim v tečno, zoprno babnico, ki ima šest glav in bruha ogenj in ima nasprotna stran občutek, da sem na vseh šest nog vstala z levo nogo, dejansko me upoštevajo in stvari se pričnejo odvijati, kjer vem, da če bi to hotela doseči na moj star, prijazen, ah daj lepo prosim, saj ni panike, samo res lepo prosim, ker je nujno, bi bilo en drek od tega in bi še vedno stala na zadnjem mestu, ker ona je itak tista, ki ne teži, ki bo že razložila zakaj smo zamudili in ki bo filter, ki bo skanaliziral negativne ione iz vesolja, da ne pomorijo rastlinc, ki vegetativno krasijo naš planet in si podtikajo stvari iz mize na mizo in si kot Pilat umivajo roke nad delom. In meni je to potegnilo šele zadnji teden … Dejstvo je, da za določena dejstva sem slepa, gluha in totalno tupa. Saj lahko preživim s tem, da mi manjka vijak za matematiko in se mi sedmi čut vklopi vedno pet minut prepozno, a to, ko ugotovim, da biti »prasica« dejansko deluje in stvari premaknem z mrtve točke, je praktično odkritje novega temnega sveta, na katerega nisem ravno ponosna, a v sili tudi hudič muhe žre in to vem, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni in tudi to vem, da dejansko moram zavzeti politično stališče Severne Koreje, če hočem, da se Južna Koreja kam premakne in da moram temu primerno pripraviti svoje balistične rakete (beri) excel tabelce do najbližje temu, kar razumem pod popolnost, torej brez vsebinskih napak in pokvarjeni formul, ker Južna Koreja je mojster za odkrivanje lukenj v podatkih kdaj bi morali dobaviti koliko in po kakšni ceni. Sem pa dobila diplomatsko darilo. Pahljačo s katero mi verjetno sporočajo naj se skuliram in 50 paketkov instant kave in pol kilograma propolis bombonov. Moja vest je zdaj še težja, če to pišem in zraven ližem bombone, ki so mimogrede odlični, če te boli grlo zaradi kričanja v telefon in ti je padla odpornost na pranašanje ljudi, ki so težki za prenašanje ...

Ampak štejem drobno. Samo še 9 delovnih dni do tam, kjer Kirgizija postaja Umbrija in čakam, da nebo razpre nad mano.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več