8IČ 13JULIJ, OB LETU OSOREJ




Ja, nekoč skozi moj čas se je izkazalo, da 13ice niso tisto, kar naj bi bile in v mojem svetu je na julijsko 13ico pripet do sedaj najlepši spomin mojega časa. 

Dopuščam možnost, da ga kateri izmed prihajajočih utegne preseči in če se to zgodi, ga ne bom zbrisala, če preklasificirala ga bom in ukinila mu bom superlativno oznako. To je bilo takrat, ko sem bila vsemogočna. Ko je bilo poletje čisto enako toplo kot je letos. Tudi letos se dan 13ice končuje s tisto ta pravo dramatično poletno nevihto, ki grmi in bliska in vem, da se čez tisto podstrešno okno zdaj vijejo potoki mehkega dežja. Elektrika je še, torej mi ni treba kuriti sveče. Ni toče in tudi takrat je ni bilo. Tudi nocoj sem kuhala v voku. Kot, da bi se tisti dan skopiral v danes, le jaz nisem več ista. Zdaj razumem, da sem se potem leta sekirala v prazno in vsako leto 13. Julija doktorirala iz kje je šlo vse narobe. Zdaj mi je končno vžgalo kakšen je vzorec. Ljudje so res uganka, a enkrat jo pogruntaš in ugotoviš, da si leta in leta mozgal napačno enigmo. Oz mozgal si nekaj, ker je brez mozga in brez trdne hrbtenice in da je tudi potrpljenje nekaj kar mine.

Torej je danes prva julijska 13ica, ko so spomini čisti. Na to se pije vodo s šumečo vitaminsko tableto, ker bom rabila, da naslednji teden moje sive celice še migajo in veliko držijo v moji glavi. Danes je bila tudi tista julijska 13ica, ko sem šla narediti tisto, kar delam že od novembra lani, pa mi je vedno nekako čas za to spolzel med prsti. Na pokopališču sem poiskala grob človeka, kjer zaradi tiste julijske 13ice nisem niti izvedela za njegov pogreb, a na koncu, če zdaj gledam pod črto, če ne bi bilo njega, kakšno bi bilo danes moje življenje? Prižgala sem svečo tistemu, ki je res pomemben in je moje življenje postavil v eskponentno funkcijo in me naučil kako lahko z manjkajočim vijakom za matematiko v glavi, iz množice izločim strah in se delam, da je zgolj ena neznanka in ja, še se spomin, da je Pitagorov izrek c2 = a2 + b2.

Zanimivo, kako čas v svojem teku, ljudi sam od sebe postavi v ta pravo perspektivo. Eni minejo, drugi umrejo, tretji ostajajo, kot Levjesrčni, pogled od strani, deset dkg smeha in minutke klepeta ob kozarcu tople vode. Tudi to, da je danes v moj nabiralnik priletela krava, ki kaže na to, da me nekdo še bere in da je brisal prah in pospravljal.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več