MARS, MORTADELA IN 5 EVROV

Zdaj je dokončno uradno. Sem bitja z Marsa, ki so ga rojaki pozabili vzeti s sabo, ko so se vkrcali na tisto ladjo in se vrnili na varno, ker trenutno je Zemlja v fazi kroničnega razsajanja človeške neumnosti,  razstreljevanja, zastrupljevanja, povoževanja, državnih udarov in nemogočih sobot, ko nepremična pločevina stoji vse od Munchna do Splita. Verjetno je to tisti nov Kitajski zid, ki se ga vidi s polne lune, ki bo med drugim zelo kmalu in na moje obžalovanje točno na sredi zadnjega tedna pred dopustom.

Zadnji teden pred dopustom je vedno tisti, ko je treba rešiti svet pred propadom in zdaj že vem, da nam tudi letos ne bo ratalo. Sploh mi dol visi, ker uradno ne grem v Kirgizijo, čeprav me ljudje šele zdaj množično sprašujejo, če sem dejansko s tisto Kirgizijo mislila resno in seveda sem mislila smrtno resno, kot sedaj preklinjam vse tista potrdila, ki jih moram naloviti za uveljavljanje rizika odpovedi in dokazovanja, da moj levi gleženj ni dovolj močen, da bi zdržal šest dni pešačenja po nekih govcih nekje na Kitajski meji in da čakam na to, da ga bolj od blizu vidi ortoped. V bistvu mi je pomlad dobro kazala, le potem sem 14 dni nazaj spet grdo stopila in bolečina se je od ta naprej samo stopnjevala in za tem je zapopadla še psiha, ker mater, pa boš ti v stanju prehodit vse tisto, tam bogu za hrbtom? Neke noči, ko v odmorih od slabega spanja, sem si spet pobirala tipke iz glave, od tistega klavirja, ki mi je prejšnji teden padel na glavo, sem doživela polbudno razsvetljenje, da je še Tomaž Humar kakšen vrh izpustil, ker ga gora ni sprejela in da bo bolje, da ne rinem z glavo v steno, ker v moji letošnji potovalni karmi, res ni treba, da na lastni koži preverim, kako deluje zdravstveno stanje za tujino tam, kjer ni mobilnega signala in je do tebe tri dni peš hoje in je zraven tebe še 18 ljudi, ki te preklinjajo, ker si jim pokvarila dopust.

Sploh po tem, ko je moj let za Krigizijo imel postanek v Istanbulu. Potem sva z Orientalko rekli, pa bejžmo se La dolce vita in gremo z vlakom na izi v Italijo in potem sta dva vlaka butnila dol na koncu škornja. Potem sva rekli, daj bejžva pa v Provanso, umivat mir med spokojna polja sivke in glej ga zlomka, je usekan tip s kamionom zapeljal v množico in zdaj se dejansko bojim pogledat, kaj mi leze iz lavorja poleg plesni.

Ja, uradno sem zapuščena in od vseh pozabljena državljanka Marsa, ker glede na to, kar sem v stanju premišljeno izustiti in napisati, ni šans, da moja notranjost prihaja s tega planeta. Iz neke čisto običajne kave, jaz znam narediti polomijo, ki se sprevrže v filozofiranje o češkem porcelanu in benku, ki sem ga kot malinovka pila vsako jutro in pri tem se mi je dvigoval želodec zaradi tistih belih flekov smetane, ki so se naredili na površju. Pa to ob dejstvu, da sem zavestno stala tam in poslušala svoje lastne besede in se čudila od kje so prišle … Mislim, da vem kakšen je bil izraz na obrazu, kako se je nagrmančeno čelo in kaj se je sukalo po možganih in da sem bila označena kot primerna a instuticoniranje v ustanovo, ki krasi zelen hrib našega malega mesta in po toči zvoniti je prepozno in zdaj ne pomaga javkati, da ne morem verjeti, da sem lahko tisto izustila in zdaj je kar je in tolažim se s tem, da je v vsaki polomiji tudi kaj dobrega in dobro je to, ker npr zgodovina in čas ne pozabljata spektakularnih spodrsljajev, ker se vedno najde nekdo, ki se te nanje prijazno spomni. Mi je v tolažbo, da čas in prostor in razdalja med njimi sta nekaj krasnega, ker mogoče se nama ne bo treba več srečati.

In da, imam talent, da med množico ljudi zaznam čudake in potem iz tega razvijem hobij dokazovanja, da ne morejo biti tako usekani kot se zdijo.

In ko je ta isti petek, samo zjutraj in še vedno ob Jardier zvočni kulisi, se vozim v službo in polna notranjega zagona, da ker je petek in ker sledi vikend in ker je poletje, kjer sicer tisti dan malo veliko piha in so temperature dramatično padle za se obut v štumfe in kanjotero, a dejansko se peljem tja, kjer ne samo da sem celodnevno klimatizirana kot jabolko v hladilnici, a kjer delam stvari, kjer se najdem in so ljudje, s katerimi se ujamem in se v teku »ovedose« norosti najdejo trenutki, ko se nam odpiči in se nam od smeha strga, se šlepamo skozi vzpone in si lepimo obliže na padce in kjer je sistem čisto zmešan in število ventilatorjev že skoraj presega pridne mravljice, a to v tistem trenutku ni bilo predmet razmišljanja. Potem se vsesmerno vesolje odloči, da me bo dalo na preizkušnjo, kako močna je moja vera v to novo prepričanje. Po tistem, ko je jutro še vedno bilo jutro in ugotovim, da sem dejansko na nečem kar je Titanik, ko je kapitan ladje v fazi obupa in da je tik pred tem se vrže čez krov in ko po telefonu nate kričijo Korejci in ko veš, da tip svoji vsaj meter in pol od telefona in ga ti še vedno jasno slišiš in ko tvoja nočna mora postane paranoičen Poljak, ki se v svojo bolečini, ker poslani vzorci niso izpolnili njegovega tehničnega pričakovanja, odloči, da pride osebno in zahteva, da mu posvetiš svoj čas na dela prosto soboto in nedeljo …

Včasih je za srečo tako zelo malo treba. Samo en paranoičen Poljak, ki se premisli in po tistem, ko se ti še opraviči za kričanje svojega Korejskega šefa, si misliš, ej tip pa če se boš počutil bolje, me lahko kličeš tudi cel vikend na dve uri in nasvidenje v sredo. Vremenska napoved za Nemčijo v naslednjem tednu je, da ne bo toče, ker se jaz ne bom premaknila iz pisarniške hladilnice in kar pomeni nič srečanja in popravljanja post Berlinskih spominov.  Je pa dobro to, da tisti bankovec za pet evrov s posvetilom imam še in ni končal v Merkatorju zamenjan za paradajze in mortadelo. O ja, tista od Antona je res dobra. Še vegani bi jo jedli …