NIRVANA




Ni vonj morske soli na koži  tisti, ki mi naredi okus po poletju in kjer sem se že bala, da bo letos šel čisto mimo, brez da me zadane v vse tiste dele, kjer se mi zašibijo kolena in postanem menka. Sol mora viti tista, ki mi v potokih zaliva obraz in mi curlja dol po vratu in okoli mene mora cveteti v tistih rožah, ki se jih doline samo še spominjajo, ker jih ni več, ali pa so že odcvetele in vleči me mora naprej misel in dišati mi mora po nebu, moram vsaj enkrat pasti na rit in si spodviti gleženj ob razgledu in da ko si enkrat na vrhu, imaš občutek, da si dobesedno na vrhu svojega malega sveta. In voda v katero se še vedno najraje vržem, ne glede vse in brez zamere vsem, ki prisegajo na morje, ostaja Bohinjska, takrat, ko ni gužve, da v plitvini vidiš ribe in samo plavaš dokler te malo ne zazebe in danes je bila taka, čisto popolna. Občutek, ko se sezuješ gojzarje in zajameš sapo in se vržeš …

Tudi dan je bil tak, da je bil nadvse  vreden vsake pretečen potne sage in dejstva, da greš z načrtom ta v en hrib in potem končaš na enem drugem, ker ups, nekje mi je zašlo in na koncu dojameš sporočilo, kaj ti je vesolje s tem hotelo povedati.

Ja, razumem. Je trajalo, ampak zdaj se mi je res izpisalo kristalno na modrem nebu. Niz naključij se je poklopil, do pike na i še veliko manjka, a nikjer nisem narobe zavila in ko se mi je zdelo, da sem se na občasno izgubljanje dokončno res izgubila in so mi določena dejstva izpodbila tla pod nogami, sem dejansko samo treščila ob tla. Včasih rabiš malo opravljanja, da vidiš, da ni vse tako popolno kot izgleda in kot te hočejo prepričati v glavo in tisti občutek iz prejšnjega tedna, ko mi je iz 15 nadstropja padel klavir na glavo, me je spet naučil biti živa in da sem še vse tisto, kar sem rada in čisto nič nisem zgrešila in zamudila in vse ostalo in ostale naj klinc gleda.

Določeni ljudje so čisto navadni modeli, ki bi po svetu morali hoditi z orožnim listom zaradi svoje zboljenosti in biti bi morali pobarvani na florescentno oranžno, da jih že na daleč vidiš. So tudi taki, ki so globoki toliko kot je debela njihova denarnica in tisti, ki furajo BMW in je to njihova vera. So tudi taki, ki celo verjamejo svojim pravljicam, s katerimi kvarijo zrak in fotosintezo in taki, ki zelo dolgo iščejo sami sebe, a česar nočeš najti, tega pač ne najdeš ane?

So pa tudi taki zelo drugačni in za te moram biti res hvaležna. Čisto brez pocukrano, zgolj navadna dejstva. Kdo drug te bo npr učil kaj je to plahtica in zakaj je dobro, da jo ženske pijejo. In sploh za nekoga, ki ga srečam ob tednu osorej, spet v tisti hladni Nemčiji in ki vem, da se bo vozil tistih 600 km zato, ker mu jih ne bi bilo treba, a jih bo in ki tudi moje besede najprej izbere iz nabiralnika polnega vseh drugih besed in ne, ni mi več žal zaradi Berlina. Bilo je prezgodaj in ne bi bilo isto, če bi bilo prezgodaj.  Presneto, zdaj sem se spomnila, da nisem slučajno zadnjič v Merkatorju zapravila tistih 5 orov na katere je bilo napisano posvetilo zame . No, če sem, potem imam v hladilnku 2 kg paradajza, ki je posvečen meni in danes sem tri že podjedla.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več