MED OD-MOROM

Saj človek niti ne ve kje bi začel, ker se v bistvu ne zavedam dobro, kje točno sem končala. Če sploh sem, a kakorkoli, sem na pavzi do 16. Avgusta, ko se spet zaženem na polno in seveda sva medtem z Orientalko tudi spremenili oddišno destinacijo in pičiva za smer morje, ker Orentalki Umbrija ni potegnila, zaželela si je borovcev in vonja po morju, moja malenkost pa si je tudi vedno želela obuditi spomin na Jadransko magistralo, v celi svoji dolžini in tisto na bolj počasi in z vsem tistim Nemškim plehom in Italjanskimi naoljenimi hrbti in Slovenci, ki se pretvarjajo za ene ali pa za ta druge, ko v kafiču naročajo Ožuljsko in kjer se bom (upam) rano v jutru in pozno v večeru metala v Jadransko morje, tekom dneva bom pa lovila vtise v fotoaparat, ker včerajšnji deževni popoldan mi je povedal, da pogrešam zbirat lepe slike in iz njih delat lepe spomine. 

Če bo šlo po sreči, se bom vrgla v morje tam nekje pri Cavtatu, 11. Avgusta na Stradunu posušala klape, od tam bom nekje vmes in v noči na 15. Avgust gledala zvezde v Motovunu.

Če smo pri spominih, kaj mi ostane od tedna, ko spet nismo uspeli rešiti svet, ko zdaj tudi natanko vem zakaj me določene besede in medena vrtnica niso prepričale in ne mi nalagat, da koliko si dober človek, ker zdaj že na daleč zavoham tvoje papirnate besede, kjer dejanj ni in vem zakaj mi je tistega večera, tik po desertu v Berlinu obrnilo in se morala samo vstati in oditi, ker ga enostavno nisem mogla več poslušati in tudi če je izpadlo blazno nevljudno, ker ravno takrat je prisedel Magnetičar, ki je v petek iz glasu ugotovil, da sem res utrujena in mi je položil na srce naj si spočijem in da naj, takrat je bilo še mišljeno, da bom v Umbriji, na njegov račun spijem eno flašo vina. Ampak fuj, če mi kaj privzdigne želodec, so to ljudje, ki iščejo samo svojo korist in dokler je to to, se delajo lepi in ne ti meni rožice saditi, pa tudi, če si čebelar ali pa po tvojih prstih teče zlata nafta.

Zanimivo kako se lahko nek človek, od katerega nisi ničesar pričakoval, pokaže v neki čisto drugačni luči in klanjam se … Ko smo dejansko tako zajebali tisto situacijo, da so moji cenjeni tehnični sodelavci samo se še šli kako ni nihče za nič kriv in kako bi, da ne bi in ko na koncu obtičim sama s stranko, ki se je iz danes dopoldan na zvečer naslikala v živo iz Poljske in je vse kazalo, da se ga še v soboto ne bomo rešili in to tik pred dopustom, ko sem imela na spisku še tričetrt vsega, kar bi moralo biti narejeno pred petkom 14.00, ko nas je Velikoroki šef povabil na pivo, sem lahko samo še preklinjala jako ugodne letalske povezave Poljskega letalskega prevoznika in ko tik pred zdajci izvem, da mu bom lahko kaj zapela, ali pa zrecetirala cel Krst pri Savici, ker glej ga zlomka tehniki niso nameravali sodelovati v tehničnem pogovoru s tehnično odgovorno osebo, je moj Velikoroki šef posredoval in malemu človeku, ki se dela večjega kot je, ukazal, da naj se vzame v roke in naredi svoj del, potem je pa še Dokumentar, ki mu ne bi bilo treba, prišel sedet skupaj z mano v sejno in je bil tam ves čas, ko se je iz Poljaka sipal gnev, bolečina in razočaranje nad našo izvedbo, kompetencami, ki so kot, da jih nimamo in 60 letno tradicijo, kjer kaže, da samo blefiramo. Ko sem ga vprašala zakaj je tam z mano, čeprav mu ni treba, je preprosto rekel, ker je prav, da nisi sama.

Klanjam se, res in takoj po dopustu bom scamarila ponaredekprekmurske gibanice, ki sicer tako ne izgleda, ma okus je identičen in če jo ješ pri zaprti luči ne spoznaš razlike. To je Naredila Ana in Ana je zakon in po njenem receptu mi ni še nikoli sfailo, je pa res, da iz spoštovanja iz njenih mojstrovin, ne poskušam nikoli speči njenih piškotov.

Kakorkoli že, sem preživela invazijo, na koncu so nas rešile lepote Slovenije, ker je človek ugotovil, da če je pri nas tako lepo, potem tudi mi ne moremo biti čisto napačni, le resni nismo in za odklop sem si v nedeljo navsezgodaj šla zbistriti misli na našega lokalnega vršaca. 

Bilo je nedeljsko, spočito in bilo je kot, da je bil tistega jutra vrh samo zame. Saj je že res, da včasih se sprašujem od kje mi iz ust in iz pod prstov letijo besede, ki me spravijo tudi v sveto zadrego in si ne moram pomagat,  ampak potem pride tudi kakšen tak trenutek, ko je npr 19. Julij, ko je luna res polna in imaš občutek, da se ti ladja pod težo bremena potaplja in ti rečejo, da »Prov dvakrat sem mogu tu prebrat ka pa že dovg cajta nism bral kaj tako izvirnega« in »dve ušesi sta na glavi zato da se ob smejanju kotički ustnic ne dotikajo zadaj na glavi, nekašni oviri«.

To mi bodi dovolj, da bom spet verjela v spomladanski piš sredi resničnega poletja, v mir na svetu in da nisem tako napačna, ker so mi tudi dozorele prve kumare, medtem, ko se prenažiram s stročjim fižolom in so mi podivjale bučke. Pa danes sem rešila eno malo jagnje in ga vrnila materi. Ja, to mi bodi dovolj za preživetje, pa to, da sem že ene 150x že gledala tale posnetek na youtubu.