Božanski ajdov narastek in mineštra


To bo recept kako se da, zelenjavni ajdov narastek za predbožično kosilo, zakomplicirat do konca, ko si na fiksni ideji, da bo to priloga za zraven mineštre in ugotoviš, da imaš samo za polovico ajdove kaše. In poleg tiste kastrole v kateri kuha mineštro, daš v še eno kastrolo kuhat kar pač imaš ajdove kaše in v tretjo kastrolo daš kuhat riž, da prideš do skupne količine v receptu za pet oseb in enega psa.

Naslednja faza zakompliciranja je, ko ugotoviš, da imaš del zelenjave primeren za dušenje, kar je v receptu zahtevano preden jo zamešeš v skuhano kašo, drugi del je pa še vedno globoko zamrznjen in to pomeni, da jo moraš najprej obuditi v življenje s kuhanjem. Ne gre drugače kot da probaš na štedilnik s štirimi kuhalnimi mesti stlačiti še dve kastroli, potem ko tri že imaš zasedene.

Seveda recept zahteva jajca in ta jajca moraš ločiti na belo in rumeno in ta belo stepsti v sneg, ki ga na koncu zamešaš v maso, preden vse skupaj zbašeš v pekač in daš v pečico. Evo, dodatek še dve umazani kastroli na pultu, plus palični mešalnik in polna zasedba žlic za mešanje.

Vmes je tudi mineštra pripravljena na vizualno obdelavo prevelikih kosov zelenjave s paličnim mešalnikom, vmes ugotoviš, da ti je zmanjkalo testenin, ki estetsko dovršijo poln lonec različnih barv in po sili razmer usuješ noter malo metuljčkov in kar je še ostalo v neki časovno nedefinirani vrečki vodnih vlivancev.

Itak zdrav obrok mora vključevati tudi solato in seveda me je prav prijelo, da bi za zraven lepo in na tanko narezala eno izmed domačih zeljnatih glav, ki so letos zaprmej res bogato obrodile in jih je treba zdaj pojesti v vseh možnih načinih priprave. Meni daleč naljubša »NE« je rezanje v solato, ki mora biti približek popolnosti in torej na res drobno, kar mi uspe približno v parih promilih od cele glave in še preden imam narezanega zadosti za kosilo, sem v psihofizičnem stanju, da bi si rezala žile, a žal nobeden moj nož ne reže zadosti, ker si kvečjemu lahko med rezanjem pristrižem nohte. Tolažim še, da je tudi nohtna roževina ključna za gradnjo človeškega tkiva in zato nikomur ne škodi, če skupaj s fižolom poje še kakšen moj noht.

Če pogledamo statistično iz količine umazane posode, sta to na koncu še dve umazani posodi za solato, dila in nož.

Ko sem bila pripravljena, da postrežem mojo mojstrovino, sem umazano posodo že zlagala s take nižjegradbninske Wall trade centre in seveda nikogar izmed udeležencev še ni bilo doma.

Ko so le prišli, je moj rahlo postana kulinarična mojstrovina požela blazno umetniško zanimanje, ker je vse zanimalo kaj jed predstavlja in potem da kako je fullllll dobro, samo na koncu je bilo videt kot, da zelenjava bode in je ajdova kaša strup za podgane, ker ni bilo opaziti, da bi se količina narastka res konkretno zmanjšala in je pol pekača na koncu pojedel Modri dirkač in še on zelo verjetno samo v upanju, da potem sledijo piškoti.

Statistično gledano, ko količino umazane posode dodaš še krožnike, vilice, žlice in če pomislim, da sem servirala celo nože, ker sem pričakovala, da bodo zarezali v narastek, da se bo kar kadilo, definitivno napaka, ker je bil rahel kot puh in se ga je dalo z vilico razrezati, sem se pri naslovu tega prispevka dejansko zmotila, ker to je v resnici recept za živčni zlom ob pomivanju posode, ker sem se šele takrat zavedela, da po pomivanju pride na vrsto peka potice.

Tudi to je bilo psihološko napeto, a dala sem vse od sebe, a če odmislim reže, ki so toplotno zračni kanali, ki se jih lahko nažreš po mili volji, ker je to del potice brez kalorij, je bil rezultat zelo dobro jedljiv, tudi če nisem nikomur povedal kar v resnici sem zamesila v nadev.

Ker sem samo s pomivanjem posode na predbožični dan pokurila 25.780 kalorij, sem za večerjo jedla tatarski biftek namazan na polnomastno maslo, 2 cm na debelo na belem kruhu in za desert sem se najedla še potice in se potem onesvestila na kavču do ponovnega zajtrka s tatarskim bifetekom.

Ne vem zakaj ljudje jamrajo, da se zredijo med prazniki. Jaz si zmeraj postrižem vse nože in shujšam. Pomivanje posode je podcenjena aerobna aktivnosti. Tudi kuhanje, če imaš shrambo dva štuka pod kuhinjo in najboljši desert po Božičem kosilu, je bil 16 km pohod k sorodnikom na kavo. Sicer sem potem rabila dva dni, da sem prišla k sebi, a okus večernega povratka v soju lune in zvezd je bil prav božanski.

Zvednati recepti za peciva, ki jih ni treba peči, so mi všeč in jih bom še ponovila in zdaj moram natuhtati h kateremu sorodniku se bom tako povabila po novoletnem kosilu. Prednovoletno kosilo bo mineštra in piroške. Že čutim stoječe ovacije in izgovarjanje na občutljivo protezo …

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več