PRED DURMI NOVEGA LETA




Ob iztekanju leta
mu preštevam dneve,
in se sprašujem,
če sem res vse živela,
kot bi jih morala,
da bi imeli težo
in bi pustili svoj pečat,
na ljudeh, ki so okoli mene,
in v krajih in prostorih,
kjer preživim največ svojega časa.

V kratkosti zimskega dneva,
se mi zdi,
kot da je bilo res zelo veliko sonca
in zaradi vse tiste svetlobe,
se mi zdi,
da je bilo to leto res dobro z mano.

Tema in njene tegobe,
se mi gledajoč nazaj,
zdijo bolj kot nekakšno učenje,
skozi bolečino,
ki je pride na drugem koncu sreče,
vedno nepričakovano.

Včasih se zdi,
da bolečina traja neskončno,
a potrjeno samo
dokler se ti ne zaraste v korenine.
Ko mine, ti zrasteš.
Kot drevo, ki si stegne veje
bližje do sonca,
ki si ga je dobro vsaj malo ujeti
in ga za vsakodnevne potrebe
nositi v srcu,
ker je tolikokrat,
ko rabiš luč za se pobrat,
ko se v temi spotakneš,
in da izbereš sladko-kislo,
namesto kislo-sladko,
ki ti jih dnevi servirajo
v napol polnih kozarcih.

Bog!

Veš, če bi lahko izbirala,
prosim še za eno tako leto,
ki je na videz nič posebnega,
a v posameznem dnevu pisano
in iskreno.
Prosim daj mi še potrpežljivosti,
da bom »okolju prijazna za uporabo«
in da te ne bom prehitevala po levi,
zato te prosim tudi za odprtost duha,
ker ne razumem vedno tvojih načrtov
in ker smo ravno pred durmi Novega leta,
ali te lahko prosim še za malo zdravja?

Hvala za vse, kar mi je bilo dano
in amen vsemu, kar prihaja.

















Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več