Med besedami





Zdaj razumem,
da besed ne smem priganjati.

Izginejo kadar hočejo,
ker same tako hočejo.
Potuhnejo se same vase
in s tem tudi vame
in dokler drezam vanje
in jih poskušam zbezati na plan,
jih enostavno ni.
Ne odpirajo vrat,
ne prebirajo pošte
in ne odgovarjajo na klice.

Zdaj tudi že vem,
da jih je takrat zdravo
pustiti čisto pri miru,
če nočem slišati tistega,
česar si ne želim poslušati.
Toliko se namreč že poznam,
da vem kdaj sem
nazadnje ustrelila kozla.
Moja zadnja trofeja je
nagačena Naivnost.
Ne greje,
če se zavijem vanjo
in zato je ne bom
razkazovala razprostrte
pred kaminom.
Jo bom pa poskušala čim prej
skuriti.
Plehke besede puhlega pomena
hitro zgorijo.
Z njihovim pepelom bom spomladi
pognojila rože,
ki jih bom posejala za herbarij.
Mislim, da sem po naravi
bolj zeliščarka kot lovka.

Ko tako sedim in čakam,
Ugotavljam,
da so prazni listi so leglo vprašanj
brez odgovorov.
Nič ne pomaga,
če jih prepogibam
in iz njih delam aviončke.
Listi brez besed namreč
zelo slabo letijo.
Najbrž je nekaj narobe
z aerodinamiko v moji glavi.
So kot bumerang,
na katerem se vprašanja
vedno znova vračajo.
Dlje kot ga misleč vržem,
bolj me vprašanje
zadene nazaj, v tilnik.
Vem,
da delam napako,
ko vprašanja brez odgovorov
mečem stran
in jim obračam hrbet,
ampak včasih
mi čisto preprosto gredo na živce
in sem jih sita,
čeprav sem v srcu lačna.
Topline.
Nežnosti.
Občutka,
da se mi nič kislega ne bo zgodilo,
če spet verjamem v iskrenost tistega,
kar je povedno.
Lačna tega,
da se mi ni treba neprestano
ozirati čez ramo,
ker se besede ne trošijo
kar tako v prazno,
samo zaradi strahu pred tišino.

Spet zaupati je tako težko,
lažje je igrati na srečo
in ko izgubiš,
objokovati kako ubog si,
ker ničesar več nimaš.
Da.
Če nimaš zaupanja,
si reven in ubog
in tu ti tudi lepe plastične besede
čisto nič ne pomagajo.

Pa sem spet pri besedah.
Če jih pustim čisto pri miru,
slej ali prej prilezejo na plan.
Toliko jih že poznam,
da vem,
da so samovšečne,
da se hočejo zapisati.
Rade se namreč gledajo,
kako se v mastni črnini
odsevajo sveže natisnjene
na tankem papirju.

Takrat se same sebi zdijo
tako peresno lahke,
da mi dovolijo,
da se z njimi igram.
Premetavam jih, obračam,
včasih brišem,
a čisto vedno znova napišem.
Če stegnem dlan
mi pustijo,
da jih božam.
To jim je všeč
in takrat mi sedejo na prste.

Ko jih s prstom
potegnem po praznem listu papirja,
ostanejo zapisane.
Zadiham od olajšanja.
Grem ven, tudi ven iz sebe,
na zrak
in tam ugotovim,
da me ob zvoku letala v noči
nič več ne stisne pri srcu.
Zagotovo so besede,
ki jim še gre verjeti:

»Še vse bo dobro«

»Nekoč«

in

»Se je pač tako moralo zgoditi.«



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več